Lahko imate še tako dober in kakovosten bazen, še tako velik, brez kakovostne in velikosti bazenu primerne bazenske tehnike ter rednega vzdrževanja vode preprosto ne bo poletni raj s čisto vodo, ampak bolj mlakuža umazane vode. Zato tokrat nekaj besed o vsem, na kar je treba pomisliti ob odločanju za bazen.
Od terase do vgradnega bazena
Pred leti se je bralec iz Celja odločil, da bo kupil montažni bazen, vendar relativno majhnega, tako da ga je lahko postavil na večjo teraso. Ta je bila naravnost idealna. Prvič je pri montažnih bazenih nujna popolnoma ravna podlaga (tudi če ga postavite na vrtu), drugič pa je teraso imel pri roki in sta jo z ženo tudi sicer uporabljala za sončenje. Postavil je bazen in ga začel polniti z vodo. Majhen bazenček 4 x 2 metra in višina vode en meter. Nekaj časa je točil, potem pa opazoval leseno teraso in začel računati, da bo šlo v bazen osem kubičnih metrov vode, kar takole čez palec pomeni osem ton vode. In je točenje še pravi čas ustavil in stočil vodo na vrt, da so bile rože celo poletje vesele. Terasa je bila sicer trdna, vendar lesena in verjetno ne bi vzdržala obremenitve. Bazen je prenesel na vrt, kjer je pripravil dobro podlago in spet začel točiti vodo. Po nekaj dneh se je ogrela tudi voda, začel je uživati bazenske radosti, kaj kmalu pa je ugotovil, da priloženi komplet za čiščenje bazenske vode ne zmore dovolj kakovostno prečistiti vode in je zato kupil novega … In tako naprej, dokler ni vsega skupaj vrgel v smeti in se odločil za gradnjo kakovostnega in srednje velikega montažnega bazena na vrtu. Z dovolj dobro bazensko tehniko, s solarnimi grelci za ogrevanje vode in pregrinjalom, s katerim poskrbi za to, da mu jeseni listje ne pada v vodo.
Galebji raj
Ali pa drugi primer. Ko sem pripravljal članek o bazenski tehniki, še takrat, ko je bila večina bazenov še vkopanih in trdno zgrajenih, sem izvedel tudi za naslov nekega montažerja tehnike, ki je stanoval nekaj kilometrov stran od bazena, ki sem ga fotografiral. Odpeljal sem se do njega, on pa je kot pravi gospod že imel montažni bazen na svojem vrtu. Ampak voda v njem je bila popolnoma zelena in je bil poln alg, pri čemer je bil najboljša reklama za bazensko tehniko oziroma kar demonstracija, kaj se zgodi z zanemarjenim bazenom.
Drug par je na vrtu postavil montažni bazen, mož in žena pa sta imela dokaj velike gibalne težave. Od začetka sta še nekako priplezala po lestvah v bazen, ko pa je enkrat gospa padla – na srečo v bazen in ne iz njega –, se je kopanje končalo.
Raj z vodo pa stoji tudi na terasi manjšega turističnega kompleksa na enem izmed hrvaških otokov. Na terasi, s čudovitim razgledom na pristanišče, žal pa je poleg tudi tovarna za predelavo rib, kamor vsako jutro pripeljejo ribe. In z njimi pridejo tudi galebi, ki so se bazena razveselili bolj kot vsi gosti. Saj so jih preganjali s plastičnimi srakami in plašenjem, potem še s prekrivno mrežo, vendar so se galebi še kar naprej razvajali.
Tipi bazenov
Pojdimo pa po vrsti. Ko se odločate za nakup bazena, pretehtajte vse podrobnosti: od tega, kdo ga bo uporabljal in število oseb, kje bo postavljen, kdo ga bo vzdrževal in koliko časa bo pripravljen temu nameniti, finančni vidik in še marsikaj, tudi to, kako boste rešili tuširanje, vstop v bazen, prekrivanje, ogrevanje in drugo.
V osnovi ločimo vgradne in prostostoječe bazene. Prvi predstavljajo relativno veliko investicijo, so pa praviloma dobro načrtovani in s primerno bazensko tehniko. Na drugi strani pa lahko marsikje vidite prostostoječe bazene, ki so postali finančno široko dostopni, montaža je hitrejša in preprosta, njihova slabost pa je, da so pogosto opremljeni s preslabotno bazensko tehniko ali pa jih lastniki zanemarijo. Tudi pri montažnih bazenih je postavitev zelo pomembna. Povprečen prostostoječi bazen vzdrži nekje pet do sedem in tudi več let, kar je seveda odvisno od tipa. Je pa po svoje to tudi čas, ko boste ugotovili, kakšne so vaše želje, potrebe in možnosti ter se morda odločili za boljši ali za vgradni bazen.
Prostostoječe bazene grobo delimo na bazene s kovinsko konstrukcijo, bazene z napihljivim robom in prostostoječe montažne bazene, ki jih je mogoče tudi vkopati. Najcenejši so bazeni s kovinsko konstrukcijo in bazeni z napihljivim robom, prostostoječi montažni bazeni pa se po uporabnosti in velikosti že resno spogledujejo z drugimi vgradnimi bazeni. Sestavljeni so iz pločevinastih sten, vanje se namesti bazenska folija, ki je že zavarjena in oblikovana po bazenu. Sistem okvirja in bazenske folije je enak praktično pri vseh montažnih bazenih, razen pri bazenih z napihljivim robom, ki so bolj osnovna verzija.
Postavitev
Pri postavljanju montažnega bazena je treba največ pozornosti posvetiti kakovostno pripravljenemu terenu, na katerem bo stal. Pogosto se bazeni preprosto postavijo na travnato površino, kar je izvedljivo, če so tla res ravna in trdna. Morate pa vedeti, da bo trava na mestu postavitve bazena povsem uničena in boste imeli rjavo liso, ko boste bazen razstavili. Bazena ne postavljajte na asfalt zaradi bitumna v njem, prav tako pa proizvajalci odsvetujejo podlaganje stiropora ali stirodura, saj se vzorec podlage lahko pozna na dnu bazena. Pri pravilni postavitvi odstranite travno rušo in korenine, ki bi lahko poškodovale bazensko folijo. Podlago potem zgladite s tankim slojem finega peska ali mivke, ki pa je namenjena samo zgladitvi fug in ne nivelaciji terena, ker v debelejšem sloju ne zagotavlja potrebne trdnosti. Dno bazenov je potem treba zaščititi še s talno zaščitno kopreno oziroma filcem.
To je ta prvi del, seveda pa morate ob postavitvi namestiti tudi pripadajočo bazensko tehniko, o kateri pa bomo spregovorili v eni izmed prihodnjih številk. Bodoči uporabniki se pogosto bojijo vzdrževanja bazenov, čeprav ob kvalitetnih in pravilno dimenzioniranih napravah to nikakor ni tako zahtevno, kot se sliši. Zagotovo pa vsak bazen potrebuje skrb in resnost pri vzdrževanju in čiščenju, ki morajo biti redna, saj je v nasprotnem težko reševati nastale težave. Če boste ob vsem poskrbeli še za dodatno ogrevanje vode, boste kmalu ugotovili, da je bil nakup pametna odločitev.
