O boleznih, ki jih prenašajo klopi, seveda vsi »vemo« marsikaj, o njih smo vsi že nekaj prebrali, vemo, da z njimi ni šale – in vendar je srečanje s človekom, ki ga je tisti mali hudič pičil, vsakič znova streznjujoče. Tudi to, kako se v čim večji meri ubraniti klopovega pika, vsi dobro vemo: cepljenje ali mazanje z repelenti, dosledno (samo)pregledovanje po vrnitvi iz gozda. Za vse to obstajajo dobri razlogi, saj je po uradnih podatkih Slovenija v samem vrhu držav po številu ljudi na 100.000 prebivalcev, ki so oboleli zaradi klopovega pika. Za povrh živimo v podnebnem pasu, ki je večino leta ugoden za življenje in delovanje malih prenašalcev.
Bolezni niso nedolžne, za njimi pa samo pri nas vsako leto zboli več kot 7.000 ljudi. Prevečkrat pa v nas zaradi naglice ali že česa prevlada tisti notranji »ah, saj samo za pol ure skočim ...« ali pa »ne poznam nikogar, ki bi zbolel zaradi pika, menda ne bom ravno jaz« in zgodi se natanko tisto, česar si nihče ne želi. S cepljenjem je možnost za kaj takšnega močno zmanjšana, opozarja stroka, za tiste, ki so do cepiv zadržani, pa pršenje z repelenti, ki jih je na trgu obilo, ne bo odveč.
Tega ne gre pozabiti. Če in ko enkrat pride do najslabšega scenarija in se v nas razvije bolezen, bo prepozno.