Na začetku je seveda laž, takšna navadna, ubijajoča laž, ki Mauriceu služi za to, da lahko živi dvojno življenje, enega z ženo Monique in drugega z ljubico Noëllie. Zakonski par je tipičen vzorec francoskega zgornjega srednjega razreda v povojnem času, ko se Francija znova postavlja na noge, na stare noge: to je kultura, kjer ženske z izobrazbo po poroki ali potem, ko rodijo otroke, tako kot v predvojnih časih še vedno množično in samoumevno prekinejo svojo poklicno pot in se posvetijo podmladku ter večno zgaranemu možu, edinemu oskrbovalcu družine. Ko otroci odrastejo, so žene prepuščene negovanju stanovanja in svoje podobe ter čakanju na moža. Ki je vse pogosteje vse bolj pozen ali celo – kot zdravnik – vse pogosteje prespi v bolnišnici. Dokler se ne pokaže, da obstaja Noëllie.
Razkritje moževega razmerja z drugo žensko je postopno, z njim pa se začne obdobje nove stvarnosti: on zatrjuje, da vez ni trdna, zato ona v zlati tradiciji francoske »svobodomiselnosti« privoli v nekakšen konkubinat, v upanju, da bo minilo ... A ne mine, moževa zveza traja, se zajeda v njun prostor, ki je vse ožji. To ni par, ki bi si metal krožnike v glavo, o problemu sprva razpravljata racionalno. On je moški, ki ne bi hotel slabega svoji ženi. Od nje zahteva le razumevanje, ki bi mu olajšalo življenje in blažilo slabo vest, dogovor dveh zrelih ljudi, želi si njenega razumnega sodelovanja, prilagajanja, sprejemanja nove stvarnosti – in prav v tem je vsa perfidnost tega »kultiviranega« meščanskega podrejanja, ki ga je pisateljica tako izvrstno analizirala tudi v svojih drugih delih in ga je sama spoznavala v zapletenem razmerju z Jeanom-Paulom Sartrom. A plaz je sprožen, razkrije se, da zveza traja že leta in da to postaja neznosno za obe ženski.
Tisto, kar Simone de Beauvoir v tej tipični zgodbi patriarhalne družbe briljantno izpiše v obliki prvoosebne pripovedi, je proces, skozi katerega gre Monique: od prvega šoka do nejevere, od upanja do obupa, od upora do samoizpraševanj in samokaznovanj, od boja za ohranitev družbenega položaja in iskanja opore v prijateljicah, polnih nasvetov o nujni potrpežljivosti: »saj se bo vrnil, ko se naveliča«, do vse hujše socialne izločenosti – obupana, nenegovana ženska pač ni več zaželena gostja večerij, na katere je vabljena tudi »druga«. Postopoma se ji zamaje vse, o vsem je mogoče dvomiti: je moža »izgubila«, ker se je preveč obsesivno posvečala otrokom, je bila ob vsem žrtvovanju slaba mama, preveč zaščitniška, kot trdi on, je ona kriva za slabe odnose z eno izmed hčera? Je pretiravala prej, ko je nenehno urejala stanovanje in sebe, namesto da bi se po odhodu otrok zaposlila, ali pretirava zdaj, ko stanovanje pušča propadati, tako kot je od nekdanje nenehne skrbi za videz zdaj zapustila tudi sebe? So vzniki zahtev, naj »vsaj nocoj!« ostane z njo, iracionalnost, samoponiževanje ali brezup in strah pred breznom zapuščenosti?
Spodletele usode žensk, ki se v brezupnih položajih otepajo z besedami, so, je zapisala Simone de Beauvoir, vredne enake pozornosti kot usode tistih, ki so s trdim bojem v patriarhatu vendarle uspele.
