V Galeriji Hest v Židovski ulici so v teh dneh usmerili pozornost na opus enega bolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev druge polovice 20. stoletja, slikarja in kiparja Izidorja Urbančiča (1925–2000). Postavitev v posebej odmerjenem prostoru ponuja pogled na izbor iz res obsežne zapuščine umetnika, ki je bil med sodobniki pogosto premalo opažen, večplastnost, raznovrstnost in hkratna zaokroženost njegovega dela pa nemara postajajo primerno razločne šele v retrospektivni legi.
Tako je denimo akademik Milček Komelj v leta 1999 izdani umetnikovi monografiji Urbančičevo slikarstvo označil kot »temno žalostno pravljico o življenju, kot ga čuti sočuten mož, ki je dolgo stal ob robu in strme gledal v človeško usodo, še zlasti v usodo nebogljenega slehernika«, ki se v nekaterih izhodiščih napaja v temnem slikarstvu Gabrijela Stupice (pri katerem je Urbančič leta 1953 končal specialko), hkrati pa svoje posebno občutenje sveta izreka skozi fabulativne, nemalokrat filozofsko zaznamovane podobe »izsanjane resničnosti«, prežete s poetičnimi, magičnimi in fantastičnimi potezami. Izidor Urbančič je bil figuralik značilnega sloga, v katerem se njegov ekspresivni intimizem naslanja na pomensko polne motive ali simbole; številni od teh se ponavljajo (ter obnavljajo) skozi vso njegovo umetniško pot, kar se odraža tudi na tokratni razstavi njegovih slik in kipov – predvsem slednje določajo tudi svojevrstna igrivost, humor in vitalizem.
