Enačba je torej preprosta: če vse uradno sporazumevanje za slovensko govoreče prebivalstvo poteka v nemščini, večina ničesar ne razume, saj govori samo slovensko. To je narobe in krivično. Če (oziroma ko) bo pa vse v slovenščini, bodo vsi vse lepo razumeli. To bo prav in pravično, celo veselo. Edina nerodnost pri tej kristalno jasni enačbi je, da žal ne drži. Seveda je verjetneje, da uradnika ali kogarkoli, ki uporablja specializirano govorico, zdravnico, sodnika, odvetnico, dirigenta, trenerko, bolje razumemo, če z nami govori v našem jeziku, kot če nam govori v jeziku, ki ga sploh ne znamo. Da bi vsa besedila in sporočila, ki so napisana ali izgovorjena v našem maternem jeziku, že samo zato zlahka razumeli, pa seveda ni res, in to izkušnjo imamo najbrž čisto vsi, ne glede na to, koliko stari in kako izobraženi smo. Česa vsega ne razumemo, čeprav je v slovenščini! Se je torej Matija Majar slovensko beročemu občinstvu lagal? V političnem prepričevanju je poenostavljanje običajno retorično orodje. Majar in tovariši so morali za slovenski narodni program pridobiti ljudstvo, to pa se je iz otopelosti in vdanosti v usodo lahko dvignilo le z močnimi vzvodi. Bi lahko Majar zapisal drugače, bolj realistično? »Četudi bodo zakoni napisani v slovenskem jeziku in bodo uradniki, zdravnice, sodniki, odvetnice govorili z vami slovensko, jih ne boste zmeraj dobro razumeli. Uporabljali bodo namreč strokovni jezik, ki se bo razvil deloma zaradi strokovne potrebe po natančnosti in nedvoumnosti, deloma pa kot prepoznavni znak njihove poklicne usposobljenosti, (pre)moči in ugleda. Če bodo srčni ljudje, vam bodo vendarle vse pojasnili tako, da boste lahko razumeli; če pa ne, boste še naprej živeli v temi nerazumevanja in marsikaj podpisali v svojo škodo.« Ne, tako že ne bi prišli tja, kjer Slovenci in Slovenke smo.
In kje smo? Slovenščino imamo bolj ali manj povsod v poklicnem in javnem življenju. V 176 letih po Majarjevem zapisu je v slovenščini nastalo morje specializiranih poklicnih in strokovnih govoric (nekaj pa jih je nastalo že prej). Marsikatere od njih sploh ne pridejo neposredno do običajnih govork in govorcev slovenščine, razen pri specializiranem izobraževanju. Toda večina človekovih posebnih dejavnosti je vendarle namenjena splošni družbeni, človeški blaginji. Še za znanost(i) vse bolj velja, da mora(jo) svoja spoznanja, cilje in prizadevanja kar se da razumljivo predstavljati javnosti, še posebej če se financira(jo) iz javnega denarja. Toliko bolj to velja za tiste dejavnosti, ki so namenjene vsem in vsakomur. Zdravstvo, uprava, pravo, bančništvo, zavarovalništvo, potrošništvo, z vsem tem in še marsičim drugim se sleherniki in slehernice občasno ali redno srečujemo. Običajno smo v teh komunikacijskih verigah glede razumevanja šibkejši člen in brez dodatnih pojasnil pogosto nemočni. Tudi če imamo na papirju vse pravice, tako marsikdaj potegnemo kratko. Vse pogosteje se namreč dogaja, da moramo s pisno ali ustno privolitvijo v pogoje, ki jih niti ne razumemo v celoti, prevzeti odgovornost za posledice, če bi šlo pri dejavnosti ali storitvi kaj narobe. A če se s tem ustanove razbremenijo (vsaj pravne) odgovornosti, bi se morale s posebno odgovornostjo posvetiti prav jasnemu in razumljivemu sporočanju in sporazumevanju s slehernikom in slehernico.
V slovenski skupnosti to še zdaleč ni nekaj samoumevnega; ozaveščenost se le počasi širi, kot ponavadi pa je ozaveščenost šele prvi korak pri izboljševanju stanja. Take komunikacije se je treba naučiti, jo zvaditi in jo posvojiti kot nekaj normalnega, ne pa kot kvečjemu izredno uslugo v posebnih primerih. Sleherniki in slehernice pa jo moramo dojemati kot svojo pravico. Vprašajmo, če ne razumemo. Ne podkrižajmo, če ne vemo, kaj je.
