Njena organizacija ljudem, ki potrebujejo pomoč, dostavlja hrano, ki jo darujejo dobri ljudje po vsej Sloveniji. Nekoč je dejala, da je delitev paketov najlepši del Anine zvezdice. Pri svoji prvi delitvi si je zapomnila fantka, starega približno sedem let. Imel je lepe, temne, dolge skodrane lase. Ko je zagledal Nutello, je začel jokati in hkrati vriskati od veselja. Njegove oči so povedale vse. »Objel me je in v objemu sva bila kar nekaj trenutkov,« se je vidno ganjena spomnila na ta prizor, a takoj zatem dodala, da je delitev zanjo hkrati žalostna, saj jo opomni, kako težko živijo nekateri ljudje. Kako hudo je vse skupaj. In koliko drugih stisk še obstaja. Ana Lukner in Anina zvezdica tudi v času pandemije nista poznali počitka, saj so se prav med karanteno pokazale velike potrebe po pomoči. Seveda so se Ana in njeni prostovoljci prilagodili nastalim razmeram, kot so nošenje mask (tudi v skladišču), medsebojna razdalja, poseben način prevzema in delitve donacij. A vse to je nepomembno, pove Ana, ko se spomni, kaj je njena edina želja – da bi vsi pri nas in na svetu dostojno živeli, ker je na našem planetu vsega dovolj za vse. Časi niso prijazni, še posebej zadnje leto dni. Zaradi zaprtja mnogih podjetij, ki je povzročilo, da veliko ljudi prejema in bo prejemalo bistveno manjše plače, nastajajo stiske tudi pri tistih, pri katerih je nismo vajeni, opozarja Ana Lukner in poziva vse nas: »Ozrimo se okoli sebe. Ali kdo od naših sosedov potrebuje pomoč? Pomagajmo mu. Dajati pomeni res živeti. Tudi v težkih časih, prav takrat si moramo pomagati še veliko bolj.«