Nasprotnika sta bila v resnici dva: človek in narava. Micheletov optimizem se je opiral na vero, da se eden od njiju ne spreminja, drugi pa se in se krepi. Če je sploh treba reči: narava se ni spreminjala. Alpe, denimo, se niso povečale, mi pa smo si utrli pot čez Simplon. Valovi in vetrovi niso bili nič manj nepredvidljivi, ampak parniki so rezali valove, ne da bi se ozirali na muhe vetrov in morja. Ko je človeški rod potoval od vzhoda proti zahodu, se je pri vsakem pomembnem koraku na tej poti zmanjšala usodna moč narave in vpliv rodu in podnebja je postajal vse manj tiranski. Ko je človek iz Indije prek Perzije, Egipta in Judeje dosegel Evropo, se je zares začela zgodovina svobode. Narava tu ni bila radodarna tako kot na vzhodu, bila je sovražnik, proti kateremu je bilo treba uveljavljati svobodo. Ljudje so se strnili v mestih in začela se je »večna vojna« proti naravi in ostankom naravnega življenja.
Michelet je bil liberalistična duša in ni videl ali ni razumel pomembnih reči, ki so se dogajale okrog njega. To je bil čas, ko se je začelo resno razpravljati o vplivu človeka na naravno okolje in podnebje. Eni so temu peli slavo in hvalo, druge je to navdajalo s strahom in skrbmi. Sile restavracije so za podnebne spremembe krivile revolucijo, ki je deregulirala razpolaganje z zemljo in gozdovi in jih izročila buržoaziji. Ta ni bila zmožna dolgoročne vizije skrbi za okolje, so trdili, in je z grobimi posegi v naravo, zlasti z deforestacijo, sprožila negativne podnebne spremembe.
Socialisti so opozarjali na »materialno degradacijo planeta« in slabšanje njegovega »zdravja«. Korenine zla so bili po njihovem mnenju nebrzdani individualizem in ekonomski interesi. Napredni potencial človekovega vpliva na okolje so poudarjali predvsem zagovorniki kolonializma. Ti so razlagali, da so bili domorodci, ki so prihajali pod gospostvo Evropejcev, zaostali, barbarski in degenerirani, ker si niso podredili naravnega okolja. Zato so se jih kolonialne sile namenile »povzdigniti« z obsežnim klimatskim inženiringom. Liberalizem se je seveda vključil v kolonializem in ohranil vero, da je mogoče v neskončnost voditi vojno proti naravi. Da je mogoče v tej vojni nenehno zmagovati, narava pa bo ostala, kakršna je.
Govorjenje o svobodi zdaj, ko je svoboda pod neoliberalističnim totalitarizmom postala medij in način gospostva oziroma podrejanja, prostovoljnega suženjstva, izgublja lesk, privlačnost in prepričljivost. Govorjenje o vojni proti naravi pa še ima smisel. Znašli smo se v nenavadnem položaju, v katerem Vatikan vabi kritične znanstvenike in jih naproša, naj pomagajo razmišljati o problemih množičnega izumiranja vrst, eksplozije prebivalstva in podnebnih sprememb. Papeški dvor neoliberalizma v Washingtonu pa so dokončno zavzeli viri obscuri, mračnjaki in intelektualni prostaki. Lastno državo so se očitno namerili brez ostanka izročiti privatnim poslovnim interesom in apetitom. Potem ko so vse predolgo svobodno pustošili po svetu, bodo zdaj isto počeli še pri sebi doma. Vojna proti naravi postaja zdaj, pod njimi, totalna vojna.
Kaj pa, če v tej vojni ni mogoče zmagati? V teh časih, ko toliko ljudi tolče po oslovi senci, namesto da bi se potrudili formulirati politični odgovor na katastrofalno stanje, v katerem smo, so raziskave, ki so jih med drugimi izvedli na Univerzi v Illinoisu, pokazale na šokanten obrat na špici vojne proti naravi. Genski inženiring v kmetijstvu je naletel na resne težave. Medijska mašinerija o tem seveda molči. Redki komentatorji, ki skušajo z ugotovitvami teh raziskav seznaniti širšo javnost, pa govorijo o tem, da narava vrača udarec, da se je uprla.
V srcu trumpovske Amerike, v tisti Ameriki, čez katero liberalci letijo, ko potujejo med vzhodno in zahodno obalo in ji zato pravijo »flyover America«, v tisti Ameriki, ki je svetovno središče agroindustrije, tam, kjer je doma Monsanto, so neizmerno velika polja zasejana ali posajena z gensko spremenjenimi organizmi. 96 odstotkov vse koruze in 94 odstotkov soje je gensko modificirane. V ameriških trgovinah je težko najti prehrambni artikel, v katerem ni ene ali druge. Raziskave zdaj ugotavljajo, da ta polja napada plevel, ki je odporen proti kancerogenemu glifosatu in ne reagira na tako imenovane kontaktne herbicide. Tako kot je pretirana uporaba antibiotikov porodila ubijalske bakterije, ki so odporne proti vsem zdravilom, je ekscesna uporaba herbicidov, ki podpira GSO-kmetijstvo, spočela plevel, ki ga ne uniči noben herbicid več. Ti herbicidi lahko uničijo človeško življenje, ne pa tega superplevela. (Najhujši sta dve vrsti amaranta, Amaranthus palmeri in Amaranthus tuberculatus.) Od dveh tretjin do več kot 80 odstotkov polj se duši pod tem plevelom, ki lahko zraste do 12 centimetrov na dan.
In tako smo pri še enem današnjem velikem paradoksu. Medtem ko ameriškim poljedelcem ne ostane nič drugega, kot da začenjajo bežati stran od GSO, jim evropska političnoekonomska elita odpira vrata. Mi pa ji puščamo proste roke.
