Ponovno poudarjamo, da ni bilo s stresnimi testi nobenih manipulacij, o čemer pričajo tudi številke.
1. O stanju gospodarstva in bančništva v obdobju pred izvedbo stresnih testov poleti 2013, tako v Sloveniji kot v svetu, danes priča vrsta analiz, javno objavljenih dokumentov in podatkov. Banka Slovenije je v Poročilu o vzrokih za nastali kapitalski primanjkljaj bank in vlogi Banke Slovenije, ki ga je marca 2015 poslala v državni zbor in je dostopno na spletni strani Banke Slovenije, posebej opozorila, da je Slovenija korenite spremembe za stabilizacijo razmer v bančnem sistemu sprejela šele konec leta 2013, medtem ko so številne evrske države objavile celovite programe pomoči finančnemu sektorju že neposredno po sprejetju Declaration on a concerted European action plan of the euro area countries oktobra 2008 (odziv na propad ameriške banke Lehman Brothers). Medtem ko so evropske banke kapital najbolj krepile v prvih dveh letih krize (2008–2010), je kapitalska ustreznost slovenskih bank leta 2008 padla pod povprečje EU, nato pa stagnirala oziroma se v letih 2010 in 2012 spustila celo pod raven leta 2008. Namesto dokapitalizacij je bilo do leta 2013 težišče slovenskih ukrepov na uporabi garancijskih shem, ki so se izkazale za neučinkovite pri pomoči prezadolženim podjetjem, prav tako nismo uporabili ukrepov razbremenitve bremena slabih naložb, kar je imelo širše negativne posledice za »krvno« sliko slovenskih bank in tudi gospodarstva. Brez dodatnega kapitala pa so bile banke prisiljene krčiti kreditno aktivnost. (Več v Poročilu za DZ, str. 18–29).
2. Zaradi makroekonomskega položaja Slovenije, kar se je konkretno odrazilo v Priporočilu Sveta EU iz julija 2013 (več o tem v Poročilu za DZ, str. 61, 62), ter okoliščin, ki jih omenja sam dr. Mencinger (»opisov 'katastrofe' v vseh medijih in vabljenja prave 'trojke'«), se je poleti 2013 začel skrbni pregled slovenskih bank. Z namenom, da bi zagotovila neodvisen pregled in objektivno oceno kapitalskega primanjkljaja ter da bi se izognila morebitnim očitkom o kakršnikoli pristranskosti, je Banka Slovenije za pregled najela neodvisne zunanje specializirane institucije.
Pregled, ki je po enakih standardih potekal tudi v drugih državah z ugotovljenimi makroekonomskimi neravnotežji (Portugalska, Španija, Grčija, Irska, Ciper), je vključeval pregled kakovosti sredstev – AQR – in izvedbo tako imenovanih »bottom-up« stresnih testov. Z AQR se med drugim presodi ustreznost razvrščanja terjatev, vrednotenja zavarovanj in posledično ustreznost oblikovanih oslabitev oziroma rezervacij, »bottom-up« testi pa pokažejo kapitalsko trdnost banke v primeru realizacije določenih negativnih makroekonomskih okoliščin. Popis, kaj je bilo zajeto v pregled, in druge metodološke podrobnosti pregleda podrobno opisuje (na 125 straneh) dokument Celovito poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema, ki je dostopen tudi na spletni strani Banke Slovenije. Zaradi namigov o manipuliranju navedimo, da je bilo v pregled vključenega 70 odstotkov bančnega sistema (NLB, NKBM, Abanka, Gorenjska banka, Banka Celje, UniCredit banka Slovenije, Hypo Alpe Adria Bank, Raiffeisen bank, Probanka in Factor banka, slednji sta bili zaradi uvedbe postopka nadzorovanega prenehanja naknadno izločeni iz pregleda).
Omenimo le, da so izvajalci pregleda kakovosti sredstev opravili pregled posameznih kreditnih map v osmih sodelujočih institucijah, pregled je zajel 4.253 posojil v okviru petih segmentov (od tega največ, 1038 posojil velikih podjetij in 972 posojil MSP) in 6,8 milijard evrov premoženja. Pregledana so bila vsa posojila v znesku nad 10 milijonov evrov v opazovanem portfelju ter predhodno definiran naključen vzorec manjših posojil, za vsako pregledano pogodbo so izvajalci AQR obravnavali več kot 60 različnih vidikov, od preteklih statusov posojila, do vidikov prestrukturiranja (Podrobneje v Celovitem poročilu, v poglavjih 4., 5., 6.).
3. S pregledom portfelja je bilo ugotovljeno, da imajo banke precej več nedonosnih terjatev, kot so izkazovale. Med drugim je bilo ugotovljeno, da bi bilo treba v povprečju na segment (izjema je kreditiranje prebivalstva) razvrstiti dodatnih 4 do 13 odstotkov bruto izpostavljenosti kot nedonosne (več Celovito poročilo, str. 30, 31). Dodatno potrebne oslabitve, ugotovljene po AQR, so po posameznih bankah razkrite tudi v Poročilu za DZ (tabela, str. 70), in ravno te so razlog za »skrčenje« kapitala bank, ki ga problematizira dr. Mencinger. Povedano drugače, pet bank je po AQR izkazovalo negativni kapital, upoštevajoč delniški kapital in podrejene instrumente kapitala.
4. Temeljni vzrok za razliko, ki jo dr. Mencinger izpostavlja, med rezultatoma »top-down« in »bottom-up« stresnih testov izhaja iz različnih metodoloških pristopov. Stresni testi, izvajani po »top-down« pristopu, so manj natančni, saj se delajo na bolj agregiranih podatkih in so večinoma uporabljeni za kalibriranje pristopa »bottom-up«. »Bottom-up« pristop pa se izvaja na bolj podrobnih podatkih za vsako konkretno banko, v pregled je vključen širši obseg aktive banke in je bolj prilagojen tveganjem, ki so lastna posamezni banki. Običajna mednarodna praksa je, da se stresni testi, ki so podlaga za oceno dodatno potrebnega kapitala, izvajajo po »bottom-up« pristopu. Razlike so podrobneje pojasnjene v Celovitem poročilu (str. 104–108).
5. V omenjenem poročilu je razdelano (na str. 16–20) tudi, kako so bile določene predpostavke makroekonomskih scenarijev za stresne teste.
6. V letu 2012 in 2013 je bilo zaradi podcenjevanja tveganj in nepravočasnega ukrepanja lastnikov največjih slovenskih bank nezaupanje varčevalcev že tako veliko, da je v omenjenih dveh letih odteklo iz slovenskih bank, predvsem največjih v državni lasti, pol milijarde evrov depozitov gospodinjstev, ki so se po realiziranih dokapitalizacijah potem skupaj s povrnjenim zaupanjem vrnili v domači bančni sistem.
Služba za odnose z javnostmi, Banka Slovenije