Ne gre si predstavljati, da bi si Nemci na čelu Grčije želeli figuro, ki bi bila videti kot dolgočasen generični tehnokrat. Kot v vsaki imperialni fantaziji mora biti tudi šef novodobne kolonije neodpravljivo lokalen. Kar pomeni: dober Grk mora biti najprej – Grk. Imeti mora nekaj tiste glasne neposrednosti, nekaj tistega mediteranskega šarma, ki gre sicer z roko v roki z njegovo pregovorno lenobo (raje govori, kot dela), a je vendarle dovolj privlačen, da se nemški turist k njemu z veseljem odpravi na počitnice. Takšen Grk bo za Nemca z eno besedo »schlagfertig«. Znal bo vrteti jezik, imel bo pripravljen odgovor na vsak očitek, videti bo nekako odrezav – a odrezav na način, da nam ne bo zrasel čez glavo. Če vemo, da je bil v nemških medijih isti pridevnik sicer rezerviran za Janisa Varufakisa (pridno pa sta se diskurzu pridružila tudi Delova dopisnika Peter Žerjavič in Barbara Kremžar, ko sta govorila o »jezičnem dohtarju« in »jezičnem profesorju ekonomije«), lahko resnično vidimo, za kaj gre. Varufakis jih je šarmiral in ta rajc bodo želeli ohraniti – a novi Varufakis bo hkrati njegova negacija, bo Varufakis brez Varufakisa. In res, kot zapiše novinar, »jezični« in uspešni Teodorakis »ni študiral in, kar je nenavadno za grško elito, ne govori angleščine, a jo razume«. Teodorakis torej ne bo najedal z makroekonomijo, ko ga bomo učili varčevalne morale – in jezik bo vrtel v grščini, le za zabavo, le za igro, le za okras.
Teodorakis, skratka, je jezičen in je uspešen, a »nastopa kot pragmatik«, nadaljuje novinar. »Njegova stranka ideološko ni trdno opredeljena. Z eno izjemo: za Potami izstop Grčije iz območja evra ali EU ni stvar debate. Teodorakis pravi, da želijo prevzeti najboljše ideje iz vseh političnih taborov in pokazati pripravljenost za dialog onkraj strankarskih meja.« Če to zadnjo puhlico vzamemo resno, če vemo, da Teodorakis svojo stranko razume kot gibanje, in če temu dodamo še celo serijo interpretacij metaforične vsebine imena stranke To Potami (slovensko: Reka), s katerimi je v dobrem letu obstoja oskrbel medije (reka čisti, reka se izogiba umazanije levega in desnega brega, v rečnem toku se združujejo kreativni tokovi najrazličnejših posameznikov…), nas novi ljubljenec nemških medijev neogibno spomni na politično figuro, ki smo jo izumili Slovenci in jo brez kakršnih koli pritiskov iz tujine spustili na oblast – jasno, na Mira Cerarja.
In dejansko, s cmokom v grlu smo Slovenci lahko celo ponosni na svoj politični izum – tip politika, h kateremu se bodo Grki morda zatekli po nekaj dodatnih lekcijah, smo Slovenci sprejeli že preventivno. Slovenija, eno največjih zakotij Evrope, se je v času krize evropske politike preobrazila v paradoksno reakcionarno avantgardo, v prostor, v katerem se izumljajo povsem nove reakcionarne figure, figure, ki svojo politiko gradijo na tem, da volilcem ponudijo čisti nič. Nič programa, nič obljube, nič odločitve – natanko tisto torej, kar ljudstvo, degradirano na hordo topoumnih volilcev, hoče od oblasti. Kakšne obljube, kakšna alternativa? Hočemo tisto, kar smo sami, hočemo nekoga, ki bo natanko tak, kot smo mi, hočemo človeka, ki bo vedel, da v politiki ni mogoče narediti ničesar.
Grški Cerar je prav tako kot njegov slovenski original sicer popolnoma neveden o vsem, kar bi bilo danes treba vedeti, a je vseeno neverjetno odločen. In misli resno. Že pred dobrim mesecem je – prav tako za FAZ – napovedal svojo taktiko: počakati na spor v Sirizi, Ciprasu priskočiti na pomoč, se združiti za preživetje države in na ta način vzpostaviti »bolj razumno vlado«. A pozor, to še ni končni cilj. »Ko Ciprasu nato spodleti še z drugo vlado, bomo pripravljeni. Imamo svojo pogajalsko ekipo s pomembnimi ljudmi iz Grčije in tujine. Mi to zmoremo.« Ob tem postane jasno. Nastopil je čas, ko mora Cipras po nasvet, kaj naj stori in česa naj več nikakor ne stori, priti v Slovenijo. Pa ne k Miru Cerarju, ta ga čaka že v Atenah.
