Praznična obredja so zadnja leta potekala po vselej isti formuli: potem ko smo si še enkrat povedali, da smo pridobili mednarodno priznanje ter vstopili v evroatlantske organizacije in OECD, smo v drugem koraku zatavali v praznini prav istih izpolnjenih ciljev – in v tej stiski nam ni preostalo drugega, kot da se ponovno obrnemo k letu '91, k trenutku, ko smo pokazali, da znamo, ko je pomembno stopiti skupaj. Kaj natanko naj bi to pomenilo, ni vedel nihče – a prav ta dvojno poudarjena praznina, prav ta dvojno poudarjeni nič je bil tisto, kar je pripravilo teren za novo in preprostejšo recepturo, ki se nam ponuja danes: če se bomo le znali odreči trmastemu vztrajanju pri zastarelih konceptih in če bomo le pripravljeni dovolj glasno oznanjevati in naturalizirati lastne napake, bomo končno postali tisto, kar smo si vedno želeli – sodobna evropska država, država, ki je zgolj država, država, ki je zgolj element, ki v celotnem mehanizmu igra povsem natančno začrtano vlogo.
Takšna država mora biti v nekaterih aspektih izrazito majhna, še več, v določenem smislu mora prenehati obstajati. Ker je kapital tisto, kar hrani tudi njene strukture, mora pozabiti ne le na svoje predsodke, temveč tudi na svoje meje in ozemlje – če je namreč kapital pripravljen vlagati na zemljepisno področje, ki ga ta država sicer pokriva, se mora zavedati, da je edino razmerje, ki tu šteje, razmerje med kapitalom in ljudmi, ki na tem ozemlju živijo. Ljudje so tisti, ki si želijo zgolj delati, in kapital je tisti, ki to delo lahko omogoči – in četudi to ozemlje zaobide celoten dobiček, je to izjemno skromna cena za srečo in zadovoljstvo, ki ga prinaša.
A v drugih aspektih je država, kakršna je Slovenija, izrazito dobrodošla. Če pustimo ob strani njeno aktivno pasivno vlogo pri rahljanju ekonomskih regulativ in nujno skrb za varovanje evropskih meja pred dotokom po novem potencialno terorističnih beguncev, je glavna naloga tovrstne države, da se skupaj s sorodnimi državami poveže v kolektiv, ki postavi zidove pred potencialno nevarnimi politično-ekonomskimi idejami. Konkretno, če bi grška prizadevanja za iskanje alternativnih dogovornih rešitev krize naletela le na zid abstraktne »Evrope«, bi se že po etiketi spodobilo, da bi tudi Evropa pri tem nekoliko popustila – sploh če vemo, da je v igri argument demokratične volje grških volilcev. A ko se v igro vpletejo tudi druge države – in čim manjše in nepomembnejše so, tem glasnejše so – se situacija spremeni. Kot je nedavno (po Mramorju in Cerarju) poudaril tudi predsednik Pahor:
»Slovenija je ena tistih držav, ki je Grčiji najbolj pomagala glede na BDP in število prebivalcev in (...) zato (...) podpiram ministra Mramorja, da je v pogajanjih z Atenami precej vztrajen. Slovenija je vendarle dala 370 milijonov v času, ko nam ni bilo lahko, zato ker smo vedeli, da se sami lahko znajdemo v tem položaju in da bomo tudi pričakovali pomoč. No, iz krize smo se povlekli sami. Grki se ne morejo. In zato morajo tudi oni popustiti. Ni mogoče, da grški premier pravi, da mora držati obljube svojim volilcem, in pričakuje, da bomo mi pojedli obljube našim. Mislim, da moramo najti kompromis.«
Ko se oglasijo takšni protiargumenti in ko se, oboroženi z njimi, evropski finančni ministri ob Varufakisovih intervencijah držijo za glavo, zavijajo z očmi, zehajo, stokajo in so nasploh do konca utrujeni, postane jasno ne le to, da se pogajanja ne bodo končala s kompromisom, vrednim te besede, temveč da bo tovrstna politika naredila prav vse, da bodo alternativna čudaštva, ki jih prodaja Grčija, za vekomaj izginila z obličja Evrope.
In takšna pozicija, ki jo bolj kot sistemski gospodar moti politika, ki zahteva kanček miselnega napora, je konec koncev tisto, na kar se je v 24 letih zvedla država, ki je želela biti nekaj več in je v veliki meri, še preden je obstajala, že bila več, kot si lahko zamislimo danes. A to ni izključno njena krivda – v letih, ko je ves napor vlagala v prilagajanje prostoru, v katerega se je želela vključiti, se je spremenil tudi prostor sam. Resnično nimamo česa praznovati.
