Za kaj gre? Sedemnajstega marca je državni svetnik Branko Šumenjak, nekdanji učitelj telesne vzgoje in železničar, sicer pa veteran vojne za Slovenijo in aktiven vztrajnik, vložil pobudo, po kateri naj se »pred začetkom vsakega plenarnega zasedanja državnega sveta in državnega zbora zaigra ali zapoje slovenska himna«. Argumentacija, ki je nemudoma prepričala njegove svetniške kolege, je bila v skladu s predpostavljeno samoumevnostjo seveda kratka: vsakokratno izvajanje himne bi v seje vneslo element svečanosti, prav ta svečanost, s katero bi vsaka seja parlamenta (spet) postala »poseben dogodek, da ne rečem praznik«, pa bi, jasno, v deželo končno spet prinesla domoljubje, »ki ga vsi tako radi poudarjamo«.
In hop – le nekaj dni po tem, ko je pobudo podprl državni svet, se je predlog znašel tudi na mizi Milana Brgleza. Je profesor mednarodnih odnosov, ki bržkone ve, da se simbolno izražanje domoljubja le redko ustavi pri simbolnih gestah, ob tem predlogu zastrigel z ušesi? Se je vsaj malo potrudil, da bi predlog predstavil kot pretiran in namesto tega zatrdil, da parlament tovrstne dodane svečanosti ne potrebuje – ker je najbolj svečan takrat, ko se resnično trudi, da bi delal za skupno dobro? Je ostal vsaj malo zvest proklamirani sredinsko-liberalni tradiciji, ki jo od desnice, če že nič drugega, loči vsaj sumničavost do domovinizacije države?
Nikakor. Njegova predstavitev predloga, ki so ga na seji podprli Ljudmila Novak, Jože Tanko in Simona Kustec Lipicer, na večernem televizijskem soočenju pa tudi socialni demokrat Matjaž Han, se je končala z načelno opredelitvijo, ki je že nakazala smer končne odločitve: »Sam nimam do tega negativnega mnenja. Mislim, da bi to lahko prispevalo k svečanemu začetku vsake plenarne seje.«
Brglezovo nenegativno mnenje je že samo po sebi izjemno zgovorno. Ko ga je namreč oprl na tavtologijo, po kateri himna kot forma svečanosti skrbi za svečanost, ne gre le za to, da je skoraj dobesedno ponovil izvorno argumentacijo. Ker je tavtologija tudi v tem primeru le drugi izraz neposredne samoumevnosti nujnosti domoljubja, je s svojo opredelitvijo demonstriral osnovni problem vsakega soočenja s samoumevnostjo: proti samoumevnosti, ki nas v celoti ne prepriča in je ne čutimo kot lastne, ni mogoče nastopiti z že izdelanimi pozitivnimi argumenti, temveč je nujno vrniti žogico in prevprašati samoumevnost samoumevnosti.
A seveda, Milan Brglez, polnokrvni član SMC, ki kot predsednik parlamenta še najbolj brezskrbno uživa v praznosti njenega programa, se v svojem spokoju nemišljenja ni dal motiti in se raje lotil tehničnega problema, ki ga ta rešitev prinaša.
Kaj ga muči? Na kaj se mu ob tem zdi vredno opozoriti? Problem, ki bo postal stalen, je v posebni obliki ugledal že pred predstavitvijo konkretnega predloga – namreč ob najavi obeležitve 25. obletnice uzakonitve sedanje himne: »Ker bo ob tem odpeta tudi himna in odpel jo bo otroški zbor iz Osnovne šole Trnovo, vljudno prosim za vašo udeležbo in seveda, poudarjam, točen prihod v dvorano. Tisti, ki bo zamudil, bo pač počakal do konca himne, ker med himno prihoda v dvorano ne bo.«
V redu. Med himno se ne spodobi hoditi po dvorani, sploh če jo pojejo osnovnošolci, in mogoče – to bo Brglez bolje vedel – med poslanci obstajajo tudi taki, ki tega sami ne vedo in med izvajanjem himne ob slovesnih priložnostih na ves glas klepetajo in se preganjajo po dvorani. In recimo, mogoče je s tem želel le doseči, da bi se na praznični počastitvi himne znašlo čim več tistih poslancev, ki sicer zamujajo, tega posebnega dogodka pa ne bi želeli zamuditi. Recimo.
A ko je na isto skrb trčil tudi ob predlogu Branka Šumenjaka – »vsekakor bi pa to potem zahtevalo tudi zelo točen prihod (...) točen prihod na začetek seje« – je vse skupaj postalo absurdno. Nič ne rečem – če bi himna obsegala vseh osem kitic Zdravljice, bi se izvajanje lahko zavleklo, in nevarnost, da bi se prav med himno v dvorano vsuvali poslanci, bi bila resna. Dokler pa himna ostane, kakršna je, se pravi Brglezov strah bržkone skriva v povsem drugačnem registru.
Ker se v primeru, da med izvajanjem himne v dvorani ne pojavijo vsi poslanci, najbrž ne bo ravno podrl svet, si upam reči, da je Brglez v tistem hipu pozabil na realne koordinate in se že potopil v iluzijo popolnoma zamaknjenega sveta, v katerem je himna tista, ki odreja nujno prisotnost in ki odsotnost skrbno sankcionira. Pozabil je na svojo vlogo, pozabil je, da se himna ne bo sprožila sama od sebe in da bo prav on sam tisti, ki bo ocenil, kdaj je čas, da pritisne na gumb. Sprožitev himne na vsaki seji bo še vedno njegova lastna odločitev, prav tako kot je mogoče brez nadjazovskih sankcij zavrniti tudi predlog, za katerega gre. Če bi bila himna na sejah parlamenta tako samoumevna, kot pravijo, bi se namreč vrtela že ves čas od osamosvojitve.
