Na prvi ravni se kontinuiteta »istosti« kaže v zares žalostni podobi nečesa, kar se prodaja kot osrednje zastopniško telo ljudstva in kot malodane skrajni domet politično-intelektualnega potenciala države: v komičnem navajanju osnovnošolske statistike, s katero je stregla Simona Kustec Lipicer; v uživanju v prazni proceduri razprave brez razprave, v kateri Milan Brglez ni imitiral le svoje parlamentarne funkcije, temveč tudi svojo vlogo predsedujočega na ustanovnem kongresu stranke, kjer so delegati z lističi, na katerih je bil natisnjen logo stranke, glasovali o tem, ali naj stranka takšen logo izbere; v pomenljivem lapsusu, ki je ušel moderatorki kongresa, ko je tik po izglasovanju novega imena napovedala prihod namestnika generalnega sekretarja »Stranke modrega centra«; in ne nazadnje, v bizarnem dogodku, ko je namestnik sekretarja po solzavem govoru, vrednem severnokorejskega aparatčika, Cerarju podelil plaketo z uokvirjenim starim imenom stranke.
Tovrstni prizori, v katerih so člani stranke demonstrirali nedoumljivo zadovoljstvo ob spuščanju pod raven svojih siceršnjih intelektualnih kapacitet, sicer niso čista preslikava ustanovnega kongresa. Udeležencev te igre je zdaj več, pa vendar – potencial politično brezidejnega kolektiva, ki se je junija lani domislil prevzema oblasti, je ostal ničen.
Še za stopnjo bolj čista kontinuiteta se je pokazala na drugi ravni, v Cerarjevem zaključnem govoru, s katerim je svoje ovčice, ki so nekaj ur udobno prebivale v toplini enoumnega kolektiva, ponovno soočil s svetom, ki jih obdaja. Ta svet seveda ni lep svet, v njem mrgoli negativne energije in ljudi, ki jih ne marajo: »Mnogim nismo všeč (...), mnogi se nas bojijo, mnogi nas ne razumejo, mnogi nas zavračajo, ampak mi gremo naprej. (...) Zdaj poglejte, kaj nam počnejo. Logično, tako deluje ta svet. Tisti, ki ima roke do ramen v marmeladi, kaže s prstom na nas in reče: poglejte, privoščil si je kozarec čaja ali skodelico čaja ali vode, pa ni plačal. (...) Vodimo servilno, podložno politiko do Bruslja, do tujine. Stalno berem, kako sem se uklanjal Merklovi in podobno. (...) Zakaj nam počnejo to? (...) Mislim, da je zelo jasno. (...) Stopili smo v prostor, ki so ga prej zavzemali drugi. Težko je sprejeti novost, še posebej pa tako, ki zahteva odločne spremembe, in mi jih zahtevamo.«
Nasprotnik, ki ga tudi sicer slika Cerar, je nenavadno večplasten. Je hkrati levičarski stric iz ozadja in desničarski kontrastric, je hkrati proti in za privatizacijo, je hkrati kritik finančnih trgov in tisti, ki se veseli slabih bonitetnih ocen, je hkrati proletarec in tajkun – a naj je še tako protisloven, je vendarle enoten: žene ga zli interes.
Da bi razumeli, v čem je razlog, da Cerar v eno figuro spoji vse tako raznorodne kritike, se moramo spomniti sheme, ki jo je podal na ustanovnem kongresu: »Temeljno poslanstvo naše stranke je, da družbo prebudimo, vodimo ter ljudem ponovno omogočimo delo, ustvarjalnost, upanje in zaupanje. Naloga državljank in državljanov pa je, da v tem procesu z nami sodelujejo.« Ker je sam prepričan, da SMC kljub manjšim napakam deluje optimalno, lahko ob soočenju sheme in realnosti resne napake zazna le na spodnjem, že vnaprej podrejenem nivoju: obstajajo državljani, ki ne opravljajo naloge sodelovanja. Na možnost upravičenih kritik zgornjega nivoja (v prvi vrsti intelektualnega nivoja tega zgornjega nivoja) ali že sheme kot take ne pomisli, a brez skrbi. Če vam oblast ni všeč, niste krivi vi, dobronamerni državljani – krive so plenilske interesne mreže, ki z vami manipulirajo.
Tudi ta shema, po kateri je vsaka resna kritika že zlonamerna, pa ima svojo nenavadno preteklost. V sestavku z naslovom »Kekec«, ki ga je objavil leta 2011 in v katerem je predstavil Kekčeve vrline, po katerih bi se morali zgledovati, je v zaključku zapisal: »Vsako posmehovanje ali drugačno razumevanje Kekca je napačno in zlonamerno. Kdor uporablja njegov zgledni lik na način, ki pači ali zanika njegove zgoraj naštete pozitivne lastnosti, dela veliko napako in škodo. Kekec je življenjska substanca Slovencev. Ozavestimo jo in ponotranjimo.«
Ko je v knjižni objavi sestavka te besede nekoliko omilil (in med drugim črtal tudi obtožbo o zlonamernosti vsakega drugačnega razumevanja Kekca), je sam sebi odčital najboljši nauk. Niso vsi zlonamerni. Obstajajo kritiki, ki želijo reči le to: doktor Cerar, nič slabega, verjamemo, da je Kekec vaš zgled – a kot politik ste zgolj Rožle, ki si domišlja, da je Kekec.
