Informacija je včeraj pričakala okoli 300 razočaranih delavcev, ki so se vrnili z dvotedenskega kolektivnega dopusta. Po včerajšnjem stavkovnem dnevu so danes znova ostali doma. Z delodajalcem so se dogovorili, da jih, dokler sodišče ne odloči o stečaju, pošlje na čakanje na delo doma. V sindikatih so stavko zamrznili, danes zjutraj so v službo prišli zgolj tisti, ki jih nujno potrebujejo. "Ko nimajo niti za hrano, ne moreš pričakovati, da se bodo delavci na lastne stroške vozili stavkat," pravi sindikalist Damjan Volf iz KS 90.
Od gradbeništva, še pred časom ene od štirih najpomembnejših panog v obalno-kraški regiji, je danes ostalo le še nekaj majhnih družinskih podjetij. Največji med njimi je Marmor Sežana s približno petimi milijoni evrov letnega prometa. V Sežani se je v zadnjih dveh letih brezposelnost povečala za 40 odstotkov, v celotni regiji za četrtino. Kraški zidar je bil na Krasu več kot šestdeset let pomembno podjetje. Vodstvo družbe njegov konec pripisuje zaostrenim gospodarskim razmeram, izgubi dela in neposluhu bank. Lipanje je v petek sodišče obvestil, da umika predlog prisilne poravnave, ker niso bili uspešni dogovori z bankami upnicami za odobritev novega obratnega kapitala za zmanjšanje števila zaposlenih in za vzpostavitev normalnega poslovanja, ker se niso uspeli dogovoriti za znižanje obrestnih mer pri obstoječih kreditnih pogodbah in za odobritev novih garancij, s katerimi bi lahko Kraški zidar pridobival nove posle, brez njih pa ne bo mogel uresničiti načrta finančnega prestrukturiranja.
Brez kruha zaposleni, podizvajalci in dobavitelji
Izvršni sekretar Konfederacije sindikatov 90 Damjan Volf dodaja, da sta k zlomu pripomogli tudi "požrešnost in premajhna odločnost." Opozarja, da tukaj niso brez kruha ostali samo zaposleni. "Tukaj so številni podizvajalci in dobavitelji. Pomemben je podatek, da je v času prisilne poravnave terjatve vložilo 477 upnikov in da je sodišče še za en mesec podaljšalo prijavo terjatev. Finančni element te zgodbe je zelo obširen," pravi Volf. Žalostno je, da nam propada celotno gospodarstvo na Obali. Sreča je, da imamo Luko Koper. Če pogledamo vse ostale segmente: Mehano je že šel, Delamaris je tik pred koncem, Intereuropa je v težavah. Razen pristanišča in turizma, ki živita izključno samo zaradi lokacije, na Obali skoraj ni več nobenega pravega gospodarstva. Lahko se zahvalimo lokaciji, ker smo blizu meje in ljudje lahko hodijo delat v Italijo in da imamo lahko turizem. Ampak kaj je ta turizem? Delavci niso poleti nič drugega kot novodobni sužnji," razmišlja Volf.
Direktor Primorske gospodarske zbornice Tomaž Može opisuje, da regija v tako slabem položaju ni bila vse od časov priključitve k matični domovini. Še pred nedavnim je bila južna Primorska druga gospodarsko najuspešnejša regija, danes je v spodnji polovici. Može je prepričan, da za takšno stanje niso krivi domači gospodarstveniki. "V času prejšnje vlade smo sesuli paradne konje. Istrabenz, Intereuropa, Luka Koper, Splošna plovba, igralnice, Delamaris, Droge ni več," jih našteva. "Če se zdaj država noče vmešavati in pomagati gospodarstvu, zakaj se je pa prej," se sprašuje in pogreša nacionalno zasnovo razvoja. "Kje ste na svetu že videli, da igralnice in turizem poslujejo v rdečih številkah? Pri nas je to mogoče," pravi. V zbornici svojim članom poskušajo pomagati, jim odpirati vrata na zunaj, pomagati pri pridobivanju evropskih sredstev, opozarjajo oblast na aktualne težave in predlagajo rešitve. "Nimamo pa ne sredstev in ne oblasti," zaključi Može.
Delovnih mest v gradbeništvu skorajda ni
Brezposelne na Obali in Krasu trenutno rešujeta turistična in kmetijska sezona, ko ju bo konec, bodo številke brezposelnih na zavodu znova porasle. Na koprski območni enoti zavoda za zaposlovanje so imeli včeraj 53 prostih delovnih mest, večino na področju trgovinske in gostinske dejavnosti, v gradbeništvu skoraj nič. Da je dela v gradbeništvu res malo, je potrdila tudi Daira Balta, namestnica direktorice območne službe. Danes se bodo sestali z delodajalcem in predstavniki sežanskega urada za delo ter se dogovorili, kako naprej. Na Krasu ostaja le še nekaj podjetij. "Propadajo podjetja, ki so nosila razvoj naših krajev. Še osem velikih podjetij imamo, vse ostalo so srednja, mala in mikropodjetja," pripomni Vlasta Sluban, direktorica Regijske razvojne agencije Krasa in Brkinov. V Komnu se za obstoj že dolgo bori Alukomen. Če gre še ta, bo še eno veliko podjetje manj.
