Pred časom so pri konkurenčnem mediju malicali kisle kumarice, med njimi pa je bila tudi (kisla) miška. In spet, žival je zobala zelenjavo, ko so jo nič hudega slutečo zabasali v ozek, nepredušen kozarec, kjer so kumarice tako na gosto, kot bi bile sardine. Miš ni imela niti najmanjše možnosti. Zadušila se je in verjetno tudi utopila v kisu. Toliko. Vse takšne in podobne zgodbe so znane, čeprav bi jih po definiciji težko šteli med urbane legende. Tako kot tista, ko so Rade Šerbedžija in njegova pomembna družba, še v obdobju tik po Titu, v neki boljši slovenski gostilni ob vinu poskusili še školjke in se znašli v Kliničnem centru. A zdi se, da je legendam nekaj bližje naslednja reč.
V času, ko na vsakem vogalu v Ljubljani še ni bilo kitajskih restavracij, pravzaprav sta bile le dve v celem mestu, naj bi trije fantje z Vodmata v eno od njih zavili na eksotično malico. In kaj so dobili ? Psa, mačko, trupla ... Ne, ne. Naročili in dobili so spomladanske zavitke. Klasičen, nekompliciran kitajski recept, prilagojen obdobju okusov med koncem komunizma in začetkom kapitalizma. V glavnem so bili v redu, le v enem je bila namesto običajne file vrvica, zraven pa še skorjica lubenice ali pa morda kumare. Kdo bi vedel. Zgodba se nadaljuje in potrjuje legendarno flegmatičnost vodmatskih fantov. Poklicali so natakarico in ji po naše razložili, da koščkov lubenice ali kumare in "špage" ne bodo pojedli. Kitajci so se strinjali in jim zavitkov niso zaračunali, ostala hrana pa je bila menda potem boljša, zato so jo morali pošteno plačali. Kitajci zaradi nesrečnih zavitkov niso dali nobenega popusta.
Preostale legende najdete tukaj.
