Na veliko veselje oboževalcev si bodo praznično obarvani oder delili s člani zasedbe TCB Band - Original Elvis Presley Band, ki so kralja rock'n'rolla spremljali v njegovih zlatih časih. V okviru evropske turneje Elvis 77th Birthday se bodo stari mački, med katerimi bo tudi eden najboljših ameriških kitaristov vseh časov James Burton, prvič ustavili tudi na naših tleh.

Obeta se torej nepozaben večer rock'n'rolla z veliko začetnico in prav o velikem dogodku, pričakovanjih in spominih na dosedanjo kariero smo se pogovarjali s frontmanom zasedbe Rok'n'band Rokom Ferengjo.

Bi lahko rekli, da bo šlo 25. januarja za nekakšno piko na i oziroma krono vaše dosedanje kariere?

Zagotovo. Ponosni smo, da bodo člani TBC Banda skupaj s pevcem Dennisom Jalom osrednji gostje našega koncerta. To, da bomo sodelovali, je dokaz, da nas spoštujejo in podpirajo. Prepričali smo jih s svojim delom, ogledali so si naše videoposnetke, na njihovo povabilo se bom v prihodnjih dneh udeležil tudi koncerta na Dunaju, kjer jih bom imel možnost še bolje spoznati in se skupaj z njimi pripraviti na koncert v Ljubljani. Skupaj z občinstvom bomo zapeli svoje največje uspešnice in podoživeli čas slovitega Elvisa.

Duh največjega ameriškega pevca in igralca 20. stoletja vas spremlja že skozi vso kariero. So poleg značilnih usnjenih jaken in značilne pričeske tudi stari avtomobili in motorji še vedno vaš zaščitni znak?

Od majhnega sem rasel z rockabillyjem, ki je eden najstarejših stilov v rock'n'roll glasbi. Pri nas so mnogi poznali le Elvisa, a jaz sem vedno rekel, da gre za slog Jamesa Deana. Poleg Elvisa, ki je bil najmočnejši predstavnik rock'n'rolla, sem občudoval tudi druge močne predstavnike, seveda pa sem sodijo tudi stari avtomobili in motorji. Gre za način življenja.

Trenutno v moji garaži počivata črn mercedes, letnik '66, in harley davidson. Prvega dvakrat ali trikrat na leto peljem malo na izlet, drugega pa redno uporabljam ob lepem vremenu. Sem zaprisežen motorist, a nisem tako zagrizen, da bi se prehladil. Prisegam na počasne, hedonistične vožnje, da lahko opazujem okolico in da ne hitim. Rad se udeležim tudi kakšnega motorističnega shoda, lani sem obiskal Fakker See, kje vsako leto poteka drugi največji motoristični zbor harleyjev na svetu in na katerem se zbere več kot 100.000 motoristov. Bilo je nepozabno.

Če se vrneva k Elvisu - predvidevam, da so bile stene vaše mladostniške sobe polepljene z njegovimi posterji. Imam prav?

Ne, častno mesto je takrat pripadalo Samanthi Fox. Kako tudi ne, ko pa je bila na vseh svojih fotografijah in posterjih zgoraj brez! Ona je bila v tistem času za mlade fante najbolj "vroče blago".

Zaradi svojih uspešnic in všečnega videza ste že polnih 15 let tudi sami "vroče blago", tako za privržence rock'n'rolla kot tudi za številne oboževalke. Vas te še vedno presenetijo s kakšnim nespodobnim povabilom, je metanje plišastih igrač in nedrčkov na oder še vedno aktualno?

Še vedno. Dekleta si vse več upajo, so bolj sproščena, dajejo pobude in seveda se zgodi, da na oder priletijo kakšne podvezice ali nedrčki. Tudi telefonska ali elektronska sporočila s kakšnim povabilom prejmemo z ekipo, a se nanje diplomatsko odzovemo, kar pomeni, da dekletom odpišemo, jih povabimo na naš naslednji koncert, se z njimi fotografiramo. Morda nam glasbenikom kdo zavida, a res ne izkoristimo vsega, kar nam je ponujeno.

Prav tako ne držijo stereotipi, ki rock'n'roll enačijo z drogo. Te pri nas ni in je nikoli ne bo. Moj moto se glasi "seks, nič drog in še več rock'n'rolla". Ženske imamo vsi radi, tudi kakšno pivo si z veseljem privoščimo med koncertom, drugih substanc pa nikoli ne izrabljamo. Te imamo namreč že v svojih glavah - že tako in tako smo malo nori, da se ukvarjamo z glasbo.

Slovite tudi po tem, da vse svoje koncerte odigrate in odpojete v živo. Se kdaj zgodi, da pozabite besedilo kakšne pesmi?

Seveda prihaja do kakšnih nepredvidljivih situacij. Decembra lani na nekem koncertu sploh nisem vedel, katero pesem so začeli igrati kolegi, pa čeprav je šlo za Niko, eno naših največjih uspešnic, ki sem jo odpel najmanj 10.000-krat. Tudi to se zgodi, če ne poješ na "playback", a občinstvo teh napak niti ne opazi, saj se ekipa prilagodi. Še vedno cenim izvajalce, ki vse odigrajo in zapojejo v živo, z napakami ali brez.

Gre za energijo, ki jo občinstvo začuti pri dobrih izvajalcih, zato mi je še posebno všeč glasba iz 50., 60. pa tja do 80. let, ker so morali biti takratni izvajalci res dobri, medtem ko lahko danes že vsak pride v studio in posname, kar želi. Z novimi tehnologijami se da marsikaj pogoljufati, to sem že zdavnaj ugotovil. Nekdaj pa si moral biti dober v studiu in še odličen izvajalec. Danes to ni več merilo, danes je mnogim pomembno, da si videti dobro ali pa da drugi poskrbijo za tvoj všečen videz, medtem ko je glasba drugotnega pomena. Kot nekakšen "photoshop", s katerim se da narediti čudeže.

Je danes torej v glasbenem svetu lažje uspeti kot nekoč?

Na kratki rok je, a teren kmalu pokaže, koliko zares veljaš. Danes lahko vsak, ki je pripravljen plačati, zakupi naslovnice in članke v časopisih, a se potem na koncertih v živo izkaže, da to le ni to. Prav tako ima danes že vsaka radijska postaja svoje glasbene lestvice priljubljenosti. Na nekaterih se naša glasba zelo veliko predvaja, na drugih se sploh ne in včasih se vprašam, ali imajo glasbeni uredniki res tako zelo različne okuse.

Ponosen sem, da je bilo kar sedem uspešnic z naše prve plošče uvrščenih med popevke tedna na Valu 202, sicer pa smo mi začeli in še vedno delujemo na terenu. Imamo tri, štiri koncerte na leto, drugo so veselice, na katere se ljudje pridejo sprostit in zabavat. V zadovoljstvo mi je, da koncertiramo tako na brucovanjih, kjer zna mlada generacija na pamet zapeti vse naše komade, kot na veselicah, kjer skupaj z nami pojejo in plešejo starejši.

Nika, Jagode in čokolada, Afrika Rusija, Vedno bom le tebe ljubil je le nekaj vaših največjih uspešnic. Imate morda svojo najljubšo in ali sami pišete besedila zanje?

Ne morem reči, katera mi je najbolj pri srcu. Imam obdobja, ko mi je kakšna izmed njih še posebno pri srcu, odvisno od razpoloženja. Kar pa zadeva pisanje besedil, naj povem, da nikoli nisem težil k temu, da bi vse naredil sam. Pišejo nam jih drugi in naši egi zaradi tega ne trpijo. So glasbeniki, ki vse naredijo sami, a sam menim, da tako kot pri gradnji hiše potrebujemo dobre zidarje, krovce in druge mojstre, tako tudi pri glasbi potrebujemo dobre tekstopisce, aranžerje...

Všeč mi je, da glasbenik stavi na svoj prepoznavni slog, sicer pa je z glasbo težko tekmovati. To ni tek na 100 metrov, pri katerem glavno vlogo igra štoparica. Vsak ima svoj okus in svoje mnenje.

Tudi 25. januarja štoparica zagotovo ne bo imela prav nobene vloge. Boste oboževalcem poleg osrednjih legendarnih gostov pripravili še kakšno presenečenje?

Mi na odru vedno presenetimo celo sami sebe, zato se bomo tako kot na vseh naših nastopih tudi v dvorani Union trudili, da bomo najprej sami uživali na odru. Smo kot eni veliki otroci in včasih resnično ne vem, ali sem normalen za ta svet ali nisem.