Murdoch je pred vsakimi volitvami v svojih časopisih jasno podprl svojega favorita in ta je vedno zmagal: Cameron, Blair (podprl ga je trikrat zapored), John Major in Margaret Thatcher. Trije konservativci in en laburist, res pa je, da je imel Blaira za političnega potomca Margaret Thatcher (dediča tačerizma).
Navijaški tisk
Ves britanski tisk je bil po tradiciji brezsramno strankarsko navijaški. Ne samo na volilni dan (na Otoku ni volilnega molka), ampak vsak dan. Zadnjih dvajset let, od padca Margaret Thatcher, se je večina časopisov spremenila, se razglasila za neodvisne od strank. Delno zato, ker sta se obe največji stranki, konservativna in laburistična, premaknili v sredino, časopisi pa so ostali levi in desni. Desnim ni bil zares po godu noben konservativni vodja po Thatcherjevi (velja tudi za sedanjega Camerona). To je bil glavni razlog, da je Murdoch obrnil hrbet konservativcem in sredi devetdesetih let podprl Blaira.
Njegov naslednik Brown je bil zanj, čeprav se mu je dobrikal, potencialno preveč rdeč. Zato je lani podprl Camerona. Nemurdochova desna Daily Telegraph in Daily Mail, ki sta od prvega dne podpirala konservativce, sta ga mlačno podpirala. Šele ko je kazalo na to, da konservativci ne utegnejo dobiti večine, sta Camerona strastno podprla, obenem pa sprožila neusmiljeno kritiko Browna, pa tudi današnjega Cameronovega partnerja v koalicijski vladi Nicka Clegga.
Rdeči Daily Mirror je bil vedno zvest laburistom, levičarski Guardian in neodvisnik Independent sta podprla Clegga, velikega zmagovalca lanskega prvega pravega televizijskega soočenja v Britaniji. Čeprav so imeli konservativci po drugi svetovni vojni vedno na svoji strani veliko večino tiska, so laburisti zmagali na devetih od sedemnajstih volitev. O zmagovalcu je po navadi odločalo razmeroma majhno število neodločenih volilcev. Ti naj bi bili tipični bralci Murdochovega tabloida Sun.
Lepota, nasmehi in seks
Britansko povojno volilno zgodovino je mogoče razdeliti na dve obdobji. Prvo (1945-1970) je bilo obdobje relativne volilne stabilnosti: vodilni stranki, konservativci in laburisti, sta pobirali po devetdeset odstotkov glasov. To je bilo tudi obdobje strankarske zvestobe, večina volilcev se je razglašala ali za delavski razred ali za srednji razred, neznatna manjšina pa za visoki razred. Drugo, relativno nestabilno volilno obdobje se je začelo po letu 1970 in še traja. V tem obdobju je zelo popustila vez med razredno in strankarsko pripadnostjo, delavski razred se je pomanjšal, srednji razred se je povečal, strankarska zvestoba je zelo popustila, stranke pa so vse bolj rinile v politično sredino. Zato in zaradi prevlade televizije med mediji so v volilnih kampanjah postale pomembne reči, na katere se britanski politiki ali volilci nikoli prej niso ozirali: lepota (pomagala je Blairu in Cleggu), nasmehi (Blairovega so nekoč oboževali, zdaj ga sovražijo), obleka in pričeska. Kaj vse je poskusil Gordon Brown, da bi bil všeč volilcem. Ostrigel se je in se začel česati, na silo se je smejal, se ličil, se iznebil rdečih kravat, ni imel več pomečkanih oblek, celo glas je spremenil, pa je bilo vse zaman. Nekateri psihologi politikom svetujejo, naj pred volitvami čim več seksajo, ker menda spolno zelo aktivni politiki podzavestno bolj privlačijo volilce, zlasti ženskega spola, ki so v Britaniji zelo pomemben del volilnega telesa.
Ena novejših študij volilne odločitve Britancev je tudi pokazala, da nanjo tako odločilno, kot je nekoč vplivala razredna pripadnost, vpliva inteligenca. Današnji inteligentnejši volilci menda glasujejo za stranko zelenih in liberalne demokrate.
