Težko se je pravzaprav odločiti, kaj je pri lobistični akciji vodilnih iz energetskega holdinga bolj neverjetno. Je to njihova uspešnost? V slabih 48 urah so v podpis predloga zakona, ki bo državo potencialno finančno izpostavil za skoraj pol milijarde evrov, kar je na primer enako vsoti izdatkov za mesec in pol plač za skoraj 156.000 zaposlenih v javnem sektorju, prepričali več kot tretjino (!) vseh poslancev. Je težje doumljivo "mostograditeljstvo" energetikov, ki jim je kot prvim v Sloveniji po Janezu Drnovšku uspelo sestaviti veliko koalicijo poslancev vseh barv (SD, SDS, LDS, DeSUS, SLS)? Ali pa morda popolna transparentnost vseh vpletenih, ki so brez zadržkov priznali, da je bil zakon že pred meseci spisan v HSE in TEŠ, in na vprašanja o tem, zakaj v demokratični državi zakone poslancem pišejo korporacije, celo odgovarjali, da "je to običajna praksa"?

Prav spoznanje, da je tokrat množično poslansko podpisovanje pod zakon, ki so ga napisali drugje, "običajna praksa", bi nam lahko razširilo obzorja pri ugotavljanju, kaj se je v resnici zgodilo s slovensko "zgodbo o uspehu". Obenem razgalja srhljive razsežnosti sistemske korupcije. Pozabite na supervizor, javna naročila in razlage o tem, da so državo ugrabili odvetniki. Če kje, smo jo že pred desetletjem izgubili pri nastajanju zakonov, ki so ga ministrstva prepuščala "dvornim" zunanjim piscem, ne da bi jih motila njihova interesna ozadja.

Tako smo lahko le opazovali, kako luknje v prevzemni zakonodaji izkoriščajo svetovalci kapitalskih mogotcev, ki so sodelovali pri njenem pisanju. Čudili smo se, da pravilnik, ki je odpravil zgornjo mejo nagrad v stečajih, piše funkcionar z licenco stečajnega upravitelja, in ugotavljali, da so "zainteresirana javnost" pri zakonodajnem procesu pogosto le predstavniki določene kapitalske skupine. Ugibali smo, kako je mogoče, da je nekdo dobil koncesijo, nekdo pač ne, zakaj so bili k privatizaciji javne dobrine pripuščeni le "prijatelji" izbranci, komu gre na roke podzakonski akt ali predpis. Pri vsem skupaj ne gre "le" za "iskanje rent" in konkretne interese vplivnežev. V igri je mnogo več. Gre za nevarno rahljanje temeljev demokracije, ki kot družbena ureditev temelji na vladavini prava, enakosti pred zakonom in transparentnosti pravil. Če namreč to isto pravo in zakoni serijsko nastajajo izven vladnih resorjev in državnega zbora, ki jih ta za nameček - najraje po hitrem postopku - nekritično potrjuje, je na mestu vprašanje, ali v sistemu sploh obstajajo varovalke, ki bi lahko preprečile, da bi ta deloval po meri posameznih interesnih skupin ali podjetij. Povedano preprosteje: ali lahko o Sloveniji, če pristanemo na to, da zakoni nastajajo v megli interesov, sploh še govorimo kot o demokratični družbi?

In ravno demokratični deficit je razlog, zaradi katerega je država padla na izpitu tudi pri TEŠ6. Ne le zato, ker je energetskim načrtovalcem iz Šaleške doline (Urošu Rotniku, Milanu Medvedu, Jožetu Zagožnu, Ivanu Atelšku) uspelo, da je širša javnost na čelu z okoljevarstveniki zdaj že 1,3 milijarde evrov vreden projekt dejansko opazila šele, ko je bil ta že "zakoličen". Država vseh političnih barv je v času dveh vlad namreč dopustila, da so jo snovalci projekta pri njegovem načrtovanju in "umeščanju" ves čas prehitevali po desni in jo po letu 2008 celo izsiljevalsko stiskali v kot z absurdno razlago, da "se projekta ne da več ustaviti". Kljub opozorilom, da so v projektu luknje, ki so ga v petih podražile s prvotnih dobrih 600 milijonov evrov na 1,3 milijarde evrov, so na ministrstvu za gospodarstvo v času Mateja Lahovnika zgolj opazovali, ko so v TEŠ Alstomu nakazovali stotine milijonov evrov za opremo in podpisovali nove pogodbe. Odgovorni so nas prepričevali, da ima projekt TEŠ6 lastno dinamiko, da se pravzaprav "vodi sam", odločitev o državnih poroštvih pa preložili za dve leti, s čimer so nanjo "privezali" skoraj pol milijarde evrov, ki jih v tem času že plačala TEŠ.

Logično je, da je to povsem v ozadje potisnilo določene koristne energetske in deloma tudi okoljske plati nove elektrarne. Naložbo, ki bo v finančnem smislu za talca v prihodnjem desetletju vzela domala celotno slovensko energetiko, z energetsko-okoljskega vidika pa utrdila prevlado fosilnih goriv, sta HSE in TEŠ državi dejansko vsilila. Kako je bilo to mogoče, je razvidno iz "velike koalicije" 31 poslanskih podpisov. Ta nas je spomnila, da v shizofreni zgodbi o TEŠ6 ni "nedolžnih": od Mateja Lahovnika, Franca Križaniča, Janeza Kopača, Andreja Vizjaka, Bojana Kontiča, Dagmar Komar, Boruta Pahorja in Janeza Janše do velike večine energetskega establišmenta, ki ga je zaslepljena z nekritično gradnjo novih "spomenikov" dolgo časa brez vsakršnih zadržkov podpirala. Moč lobija pri trenutno največjem koritu v državi je tako ali drugače udarila v vse stranke. Zaradi TEŠ6 niso odhajali le direktorji in nadzorniki, ampak tudi ministri in poslanci. Razpadale so stranke, poslanske skupine, koalicije in navsezadnje celo vlada.

Tudi zato je dilema, ali TEŠ6 pokriti z državnimi poroštvi ali ne, pravzaprav lažna. Četudi bi kdaj prišla na referendum, je rezultat znan že vnaprej: blok 6 se bo gradil, v vsakem primeru pa ga bodo plačali davkoplačevalci. Vprašanje je le, ali prek (višje) cene elektrike, za zdaj malo verjetne unovčitve poroštva ali celo prek kasnejše sanacije HSE. V resnično demokratični družbi bi državljani odločali le o tem, ali se projekt ustavi ali ne. A ta vlak, ki sicer ni francosko-nemški, je pa zaradi Alstoma deloma tudi francoski, je bržčas odpeljal. Dim iz Šoštanja nas bo zato še vsaj pol stoletja opominjal, da je skupaj z velenjskim lignitom v ognju končal tudi prvi člen ustave.