Kot je Avsenik povedal, sicer zasedbi nista nikoli profesionalno sodelovali, čemur je po njegovem mnenju botrovala predvsem velika zasedenost obeh ansamblov, sta se pa s Slakom večkrat prijateljsko srečala.

Kot glavno razliko v glasbenem ustvarjanju med ansambloma je Avsenik izpostavil vrsto harmonike, saj so Avseniki igrali na klavirsko, Slak pa se je posluževal diatonične. Razlikovala sta se tudi sestava zasedb, saj je njegov ansambel vključeval instrumentaliste, kot sta trobentač in klarinetist, Ansambel Lojzeta Slaka pa ne.

"Zame je bil Slak odličen človek, ki je cenil mojo glasbo, prav tako kot sem jaz njegovo," je še povedal Avsenik.

Lojze Slak je umrl danes ponoči v 80. letu starosti. Slaku in njegovemu ansamblu gre pripisati zasluge za to, da je slovenska narodnozabavna glasba postala znana tudi v mednarodnem prostoru.

V zadnjih letih se je Slak s svojimi nepričakovanimi potezami in koncertnimi nastopi skušal približal tudi mlajšim poslušalcem, ki za narodnozabavno glasbo niso imeli posluha. Slak je znan tudi po tem, da je izpopolnil diatonično harmoniko s šestim gumbom za igranje basov in "Slakovim" gumbom za desno roko.

Znal se je približati slovenski duši

Pisatelj Ivan Sivec, avtor knjige o Slaku z naslovom En godec nam gode, je za dejal, da je Slak po avtorski plati eden najboljših skladateljev, ki se je znal približati ljudski pesmi in slovenski duši.

Po Sivčevih besedah je umrl godec, ki je naredil največ za diatonično harmoniko na naših tleh. Pred Slakom je bilo to glasbilo, ki ga na radiu sploh niso sprejemali, je pojasnil. Slak in mnogi drugi za njim pa so naredili iz nekdanje "lesene škatle" povsem enakovredno glasbilo vsem drugim.

Sivec je še spomnil na Slakovo napoved: "Ko ne bom več igral, bom pa umrl." Po Sivčevih besedah je Slovenija sicer izgubila človeka, za njim pa je ostala glasbena dediščina, v kateri se bodo slovenski godci napajali še stoletja.

Bas kitarist Alen Steržaj iz skupine Big Foot Mama pa je Slaka označil za steber slovenske narodnozabavne glasbe ter simbol njene dolenjske zabavljaško-melanholične verzije. Skupini je nudil vzor v tem, da je igral do zadnjega, saj "do smrti ni odložil harmonike v kot; temu mi pravimo "rock and roll", je poudaril Steržaj.

Sodelovanje jim je po Steržajevih besedah predstavljajo izziv, saj je še pred 20 leti veljalo, da sta rock in narodnozabavna glasba nezdružljiva, saj je slednja veljala za glasbo naših staršev in starih staršev. "Mi pa smo prepoznali kvaliteto v glasbi Lojzeta Slaka ter smo si neobremenjeni s predsodki želeli skupaj narediti premik na glasbeni sceni". To se je, kot je poudaril, tudi obneslo, saj je sodelovanje postalo zelo odmevno.

Leta 2005 je namreč Big Foot Mama v dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani obeležila 15. obletnico delovanja, za največje presenečenje pa je poskrbel prav Ansambel Lojzeta Slaka s priredbo komada Neki sladkega v narodnozabavni verziji. Spektakel je izšel na dvojnem albumu 15 let BFM v živo z gosti. Marca 2008 pa je padel še en mejnik, prvič se je zgodilo, da sta rock bend in narodnozabavni ansambel nastopila skupaj na istem odru v istem komadu, kar sta Big Foot Mama in Ansambel Lojzeta Slaka storila na podelitvi Viktorjev v pesmi Pomlad. Steržaj je še poudaril, da je bil Slak takoj pripravljen sodelovati z njimi ter da je omenjeni pesmi uvrstil tudi na svojo ploščo, kar si skupina šteje v čast.