Ko je tik pred 22. uro Mubarak spregovoril ljudstvu, se je začel opravičevati za ranjene med protesti in protestnikom izražati spoštovanje, je bilo jasno, da se ne bo poslovil z oblasti. Čeprav je obljubil, da bo zgolj del predsedniške moči prenesel na podpredsednika Omarja Sulejmana, ljudje s tem niso bili nikakor zado voljni. Na kairskem trgu Tahrir je za vršalo. Ljudje so predsednika izžvižgali.

Razlagal je, za katere ustavne spremembe se je zavzel čez dan. Govoril je, kot da so spremembe, ki jih je mladina zahtevala na ulicah, zrasle na njegovem zelniku. Če je svet potreboval še en dokaz, da je egiptovski predsednik izgubil stik z realnostjo, je bil Hosni Mubarak včeraj svoj tožilec, sodnik in rabelj. Za danes so v Egiptu ponovno napovedani milijonski protesti. Po včerajšnjem govoru predsednika se utegne na ulicah ob dnevu žalovanja za ubitimi protestniki zbrati še več ljudi kot minuli petek. Kako bodo potekali ti protesti, je popolnoma nejasno.

Predsednik želi ščititi ustavo

V svojem dobrih deset minut trajajočem govoru je oznanil začetek sprememb šestih členov ustave. Gre predvsem za člene o volitvah in omejevanju predsedniških mandatov.

Mubarak je ocenil, da je prednostna naloga oblasti ponovno pridobiti zaupanje ljudstva in zaupanje v egiptovsko gospodarstvo. Zagotoviti je treba tudi mir in varnost ter vrniti normalne razmere na ulice. Nikakor ne bo dovolil vmešavanj iz tujine v notranje zadeve Egipta. Izrednih razmer, ki v državi veljajo že trideset let, za zdaj ne namerava preklicati. To se bo po njegovih besedah zgodilo šele ob primernem času.

Precej je govoril tudi o svoji usodi. Dejal je, da ne bo zapustil Egipta. Svoj predsedniški mandat namerava zaključiti, na naslednjih volitvah pa ne bo kandidiral. »Ščitil bom ustavo in interesa ljudstva, dokler nova oblast ne bo izvoljena na naslednjih volitvah. To je obljuba, ki sem jo sprejel pred nacijo,« je pojasnil svoje vztrajanje na oblasti. Ko je izgovoril te besede, so se ljudje na trgu Tahrir začeli sezuvati in besno mahati s čevlji. Evforično pričakovanje skorajšnjega odstopa predsednika Mubaraka se je prelilo v razočaranje in bes.

Namige o Mubarakovem odstopu so pozno popoldne sprožili kar sam premier Ahmed Šafik in nekateri visoki člani vladajoče Nacionalno demokratične stranke. Vrhovni svet vojske je o usodi predsednika Mubaraka začel razpravljati za zaprtimi vrati. Visoki gremij generalov se je po izraelsko-arabski vojni leta 1976 in jomkipurski vojni leta 1973 sestal šele tretjič v svoji zgodovini. Tokrat na zasedanju ni bilo vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Vojska, ki je šest desetletij po osvoboditvi Egipta izpod kolonialne nadvlade Britancev služila vladajočim režimom, je po sestanku v »Sporočilu številka 1« napovedala, da bodo sprejeli ukrepe, s katerimi bodo zaščitili nacijo in stremljenja ljudstva. Prevedeno v navadnim smrtnikom razumljiv jezik naj bi to pomenilo, da so generali prevzeli oblast. Tako so si sporočilo vojske vsaj razlagali protestniki in politični analitiki.

Vse popoldne so se vrstile špekulacije o tem, ali bo Mubarak dejansko odstopil ali pa se bo le umaknil na obrobje političnega prostora. Izjave visokih predstavnikov režima so si bile nasprotujoče. V intervjuju za BBC je novi predsednik NDP Hassam Badrawi med drugim dejal, da se bo predsednik umaknil. Besede odstop ni izrekel. Tudi v intervjuju za NBC je bil dvoumen. »Mislim, da je napočil za čas za korake, ki bi zadovoljile protestnike.«

Vzdušje na trgu Tahrir je bilo naelektreno do skrajnosti. Mnogi so te besede razumeli kot napoved Mubarakovega odstopa, spet drugi niso verjeli, da so na pragu zmage. Zaupanje v režim je namreč popolnoma porušeno. Dodaten razlog za upanje je protestnikom ponudil obisk generala Hassana Rowenyja. Imel je preprosto sporočilo: »Vse, kar si želite, bo uresničeno.« Ljudje so mu odvrnili s klici: »Ljudje zahtevajo padec režima. Režim je padel!« Spet drugi so vpili: »Civilna, civilna (oblast), ne želimo vojaške!«

General je ljudi pozval, naj zapojejo egiptovsko himno, državo pa ohranijo varno. »Kaže, da se je zgodil vojaški udar. Čutim skrb in tesnobo. Problem ne tiči samo v predsedniku, problem tiči v režimu,« je za tiskovno agencijo Reuters med čakanjem na Mubarakov govor dejal eden od vidnejših članov Muslimanske bratovščine Essam al Erian. Včeraj so si signale režima in vojske očitno razlagali vsi napačno. Morda pa jih ni razumel zgolj Hosni Mubarak.