Vsaj ne v brooklynski soseski, kakršna je Cobble Hill, zgodovinska italijanska soseska z rjavimi opečnatimi stanovanjskimi hišami, ki je v zadnjih petnajstih letih postala eno izmed pribežališč srednjega razreda, izobražencev in za newyorške razmere solidno stoječih umetnikov, ki so uspeli še ob pravem času, pred nepremičninskim pokom, za znosno ceno kupiti precej majhna, a prijetna stanovanja.
Srečanja v "dnevni sobi"
Cobble Hill kakopak ni četrt Park Slope, ki je novodobna brooklynska gentrifikacijska uspešnica, toda s svojima glavnima ulicama, kjer vrvi restavracij, pubov, slaščičarn ter trgovinic s cunjicami, pušča nekakšen evropski vtis. K temu pripomorejo tudi francoski kuharji v nekaj "francoskih" restavracijah, ki se znajo grenko pošaliti, da se v Sarkozyjevi Franciji ravno ne da pohvaliti, da ob vseh jedačah pripravljajo eno boljših kav v mestu, zraven pa še zmerom navijajo za domači nogometni klub iz Lyona. Zvedavemu pogledu ne uide, da tudi v teh oštarijah dela na dnu "oskrbovalne prehranjevalne verige" opravljajo Mehičani in da streže študent iz Novosibirska. Ta "gričevnata" soseska se v zadnjih letih neverjetno hitro spreminja, na njene starejše čase spominjajo le še italijanske pekarne in picerije, v katerih so ponosni, da ne strežejo ameriških "sliceov".
Watty & Meg je restavracija, ki jo je pred kakšnim letom dni postavila oblikovalka gostinskih prostorov Sosie Hublitz, doma iz Virginije. Domačin iz soseske, kitarist Marc Ribot jo je pregovoril, naj v zadnji sobi oštarije v decembru in januarju priredi "izštekane" in naj v sosesko zanese nekaj glasbe. S prijateljem kitaristom Marcom Cappelijem sta napravila programski izbor, ob katerem si oblizne prste vsak prireditelj. Koncept? V "dnevno sobo" povabiti par po slogu kontrastnih strunarjev, vsakega s svojim programom, ki na koncu med seboj izmenjajo zamisli skozi improvizacijo.
V sobi za štirideset poslušalcev so že muzicirali ali pa še bodo kar najrazličnejši brenkači, strunarji, zlasti kitaristi: Brandon Ross, Anders Nilsson, Juancho Herrera, Alex Simon, Steve Cardenas, Elliott Sharp, Brahim Fribgane (arabska lutnja). Z vstopnino 15 dolarjev si vsak obiskovalec kupi še kozarec vina. Če bi se šli malo newyorške glasbene ekonomije na področju "off" nekomercialnih godb, lahko vsak nastopajoči domov po špilu odnese okoli 200 dolarjev, kar so višave za mestno povprečje. Pa še štimunga je prijetna, ravno prav domača za sproščeno igro in zahtevna zaradi taiste bližine.
Plemenitenje kontrastov
Ribotov solo zadnjih let je permanentna evolucija igre, prijemov, brskanj, iger referenc, najsi bo na električni ali na akustičnih kitarah (imamo lepe ljubljanske izkušnje iz KUD Franceta Prešerna in Metelkove). Njegov zadnji solo album Silent movies z realizirano in zamišljeno godbo za neme filme, ki se mu vrtijo, je spet poseben; lirično zapeljiv, a poln pasti nelagodja in tesnobe. Če bi kakšen komad z njega odigral izučeni klasični kitarist (vsekakor ne Cappelli), bi, recimo, Requiem for Revolution zvenel kičasto poceni, regresivno, saj bi težko zapopadel vse te zrnate umazanije, nečisto ubiranje strun, zafrknjene konceptualne "napake". Od letošnjega Saalfeldna prek solo špila v The Stone do tega koncerta je jasno, kako noben komad ni nikoli dokončen - razpoznaven ja, ne pa "izdelan". Naredi ga šele izvedba. In nekateri, kot je navidezno pocukrano kičasti Postcard from NY, se mu rolajo že šest, sedem let, preden jih pošlje v svet. Na "western gibsonki" zvenijo robato, krušljivo in rušilno, ko jih drobi in spet sestavlja, večina se zdi pretirano melodična, skopa in molčeča. Silent movies je album delikatno lepe in nevarne muzike, ki izstopa med letošnjimi dosežki iz dobre letine avantčudaških kitaristov. Še dodatek dveh polomljenih jazzovskih standardov z jedilnika in reč je zaokroženo sprašujoča.
Marco Cappelli je po poklicu seveda klasični kitarist, ki je večji del svoje koncertne kariere posvetil moderni komponirani muziki, nato drugim formam, vključno s kitarskim surfom. V prvem delu sola je zares "bolj bral" nekaj klasičnih skladateljev, kar v svetu klasične kitare seveda ne šteje, zato pa je z vsem znanjem in natančno silovitostjo odigral sonato argentinskega skladatelja Alberta Ginastera, sijajen, težak kitarski kos dramatične domišljije in pantonalnosti. Sklepna improvizacija obeh strunarjev pa je bila razkošen, zafrkantski in močan dvogovor, kjer se je "klasični" prelevil v duhovitega improvizatorja, ki pozablja na obča mesta iz "literature", snuje iz impulzov drugega, ga sili v dvogovor, nekaj odgovorne anarhije, kjer sklepna poteza, "butasti" bluesovski kliše v ponavljanju, rabi za absolutno sesutje česarkoli pravilnega, razen za improvizatorjev impulz. Ribot in Cappelli še nista posnela "uradnega" dueta. To bi si širni svet zaslužil. In, kot novica za povzdignjenje, prvoimenovani iz dvojca z izbrano bando (John Zorn, Mary Halvorson, Henry Grimes) vabi k spiritualnemu vstopu v novo leto s kolektivno izvedbo Aylerjeve himne The Bells točno petnajst minut pred polnočjo.
