„Hej! Kaj tvoj oče še vedno visi v džungli na veji?“ je le ena od zbadljivk, ki jih je na ulici slišala takrat štiriletna Renee Suchanek Lawrence, mulatka, rojena v Zagrebu. Zdaj ima Renee osem let in velikokrat samo zaradi barve svoje kože občuti neprijaznost mimoidočih.
Drugače pa je v šoli, ki jo obiskuje, kjer jo imajo radi. Prav tako v soseski, kjer živita z materjo. „Vsi fantje, s katerimi sem bila, so bili temne polti, tako da ni moglo biti drugače,“ v smehu komentira njena mati Dunja. Zaradi tega ni imela nikoli težav. Doma so to sprejeli čisto normalno, prav tako njeni prijatelji. Sosede pa so jo zbadale „kje je oče, kje je oče?“
Oče je zdaj v Afganistanu, spoznala pa sta se pred enajstimi leti, ko je Bosni delal za SFOR. Takrat sta se družila in ostala skupaj tudi po koncu vojne. Oče male Renee je poklicni vojak, sicer Američan iz Miamija. Tudi on je zaradi barve svoje kože že imel težave.
Ko je bila Renee še v vozičku, so ženske na ulici videle njene črne nogice in komentirale: „Poglej jo malo, očitno ji mama sploh ne pere nog.“ Dunja se je na podobne opazke že navadila in nanje sploh ne reagira. Celo, ko je mati želela svojega otroka krstiti, so jo vprašali, če bi „to želela krstiti“. Dunja je rekla da to ni „to“, to je njen otrok. Odgovor, ki ga je takrat dobila, pa je bil, da otroka ne morejo krstiti, ker je črn. Dunja se še zdaj z grozo spominja tega dogodka.
Čeprav mati ve, da so to, kar doživlja, v večini izpadi primitivnih posameznikov, se boji, kako bo v prihodnosti in upa, da bo družba do drugačnih postala bolj razumevajoča.
