Z mobingom se srečujemo v nekaterih podjetjih, ki imajo presežek delovne sile in kjer menedžerji menijo, da je trpinčenje edini način, da delavci odidejo "prostovoljno". V tem primeru gre za zavestna dejanja psihičnega nasilja, ki imajo svoj ekonomski in organizacijski cilj. Seveda je treba na tem mestu poudariti še drugo možno stran zgodbe - dogaja se tudi, da se zaposleni sami in neupravičeno postavijo v vlogo žrtev ter menedžerju pripišejo, da izvaja mobing samo zato, ker je postavil norme delovnega uspeha in od tima ali posameznika zahteval, da doseže želen in realno opredeljen delovni učinek.

Naša tema je druge vrste mobinga - tisti bolj subtilen in tudi bolj uničujoč, ko se najdejo posamezniki v podjetju, ki izvajajo mobing zaradi mobinga, z namenom škoditi ugledu drugega ali nekoga prisiliti, da zapusti delovno okolje preprosto zato, ker ga ne marajo. Skupna točka tovrstnih vzrokov za mobing je svojevrstna patologija.

V teh primerih mobing izvajajo ljudje, ki se počutijo ogroženi na svojem delovnem mestu oziroma se počutijo ogroženi kjerkoli, saj gre za osebnostno motnjo. Mobing izvajajo ljudje z osebnostnimi motnjami, emocionalno nezreli posamezniki. Normalnim, zdravim ljudem ni potreben. Mobing je v prvi vrsti izkrivljeno samopotrjevanje ljudi, ki imajo v resnici globoko zakoreninjene občutke manjvrednosti. Izvajajo ga ljudje, ki jim manjka čustvene inteligence in empatije. Mobing je način prikrivanja lastnih težav, ki se skoraj po pravilu pojavljajo na osebnem področju (v zakonu ali družini).

Taki posamezniki ravnajo tako, ker drugače niti ne znajo. Izberejo si grešnega kozla, žrtev, ki je po pravilu šibkejša od njih. Po drugi strani si lahko izvajalec mobinga izbere tudi posameznika, ki ni ravno osebnostno šibek, je pa drugačen, morda bolj inovativen ali bolj sposoben in kot tak že sam po sebi (iz)ločen od skupine bolj povprečnih. Ob takih ljudeh se mu še bolj vzbudi občutek manjvrednosti in ogroženosti ter mora, da bi si zagotovil dominantno pozicijo, "odstraniti" tiste, ki mu to pozicijo lahko hote ali nehote vzamejo.

Žrtve mobinga so torej lahko posamezniki, ki so sicer bolj sposobni ali nadarjeni oziroma izstopajo iz množice po svoji drugačnosti, najpogosteje pa so to osebnostno šibkejši posamezniki, tisti, ki nosijo vlogo žrtve že iz primarne družine, so zelo sugestibilni, podredljivi in se pustijo manipulirati. Obvladujeta jih strah in občutek nemoči, lahko pa tudi občutek, ki ga nosijo iz primarne družine - da so si takšno obravnavanje zaslužili.

Vprašanje, ki se zastavlja je, zakaj izvajalcu mobing sploh uspeva, zakaj ga skupina ne izloči. Zanimivo je, da mobing lahko izvaja le tisti, ki ima za seboj podporo večine, torej je to človek, ki ima v rokah formalno ali neformalno moč. Zakaj se takšnemu človeku, ki je očitno "slab", sploh kdo pridruži? Pridružijo se mu tisti, ki se pred njim čutijo šibke, ki menijo, da nimajo moči, da bi se mu uprli, in se bojijo, da bodo tudi sami postali žrtev. V ozadju je tako imenovani psihološki princip identifikacije z agresorjem, katerega bistvo je: če se ne moreš upreti, se pridruži. Pridružiti se pa ne pomeni ravno, da tudi preostali člani skupine izvajajo mobing nad žrtvijo. Dovolj je že, da proti mobingu ničesar ne ukrenejo, da so tiho in se umaknejo z gesto, češ saj to ni moja stvar. V stilu treh opic, ki si zakrivajo oči, usta in ušesa - nič ne vidim, nič ne slišim in tudi nič ne bom rekel …

Če ste se v simptomih prepoznali (okvir desno) oziroma ste v teh simptomih prepoznali lastnosti svojega zaposlenega, potem je čas za akcijo. Ploden pristop se vedno začne z odkrito in pozitivno, predvsem pa vztrajno, komunikacijo z vsemi vpletenimi. Posledice dolgotrajne sistematične podvrženosti mobingu so lahko izjemno resne in lahko resno zamajejo psihično stabilnost in zdravje posameznika, zato se je s problemi mobinga treba soočiti z veliko pozornostjo.

Več na http://zaposlitve.dnevnik.si