Kaj je po skoraj trinajstih letih vladavine in veliko prelomljenih obljub Brown s posiljenimi nasmehi, z novo, krajšo pričesko in s kričeče rožnato kravato v soboto obljubil Britancem? Zavarovanje gospodarskega okrevanja, dvig življenjske ravni družin, graditev visokotehnološkega gospodarstva z milijonom novih delovnih mest, zaščito "frontnih" vlaganj (v državno zdravstvo, izobraževanje in policijo), krepitev nepristranskosti v družbi, zadušitev nasilniške kulture med mladimi in tako naprej.
Nič novega
Na kratko: Brown volilcem ni prodajal nič novega in konkretnega, je pa pospešil tempo kampanje. Manjka samo še datum volitev. Vsi pričakujejo, da se bo odločil za 6. maj. Kampanja ostaja zelo negativna. Konservativci in liberalni demokrati pravijo, da so vse obljube prazne in nepomembne, ker jim - po trinajst letih vladavine laburističnih polomij - nihče ne verjame. Torijski vodja David Cameron - brez kravate in suknjiča in v srajci z zavihanimi rokavi - je Otočane v soboto prepričeval, da si "zaslužijo nekaj boljšega, kot je sedanja utrujena, diskreditirana, neenotna in brezkoristna vlada, ki si preprosto ne zasluži vnovične izvolitve". "Konservativci absolutno morajo zmagati na volitvah v dobro države," pravi Cameron.
Vodja liberalnih demokratov Nick Clegg pravi, da Otočani kljub novim obljubam ne bodo pozabili trinajstih let laburističnih polomij.
Brown na torijskih plakatih
Vse pomembnejšo vlogo v kampanji igrajo "grdi" plakati, na katerih stranke posegajo manj po lastni hvali, pa veliko bolj po kritiki tekmecev. Brown, na primer, se pojavlja na novi seriji torijskih plakatov z enim izmed svojih posiljenih nasmehov. Ob njem z velikimi črkami sarkastično piše: "Iz pokojnin sem pobral milijone, volite zame!" Z majhnimi črkami pa piše: "Ali pa volite za spremembo. Volite konservativce!" In podobno. Torijci imajo nepriljubljenega Browna za "svoje" volilno orožje, ki naj bi volilce najbolj odvračalo od laburistov, ki pripravljajo plakatni protiudarec, v katerem bodo med tarčami berlusconizacija in Brownovi sladkorji.
V britanski volilni kampanji je namreč zaznati tudi neke vrste "berlusconizacijo": pojavila se je vrsta laburističnih kandidatk, ki so jih očitno izbrali predvsem zaradi lepote in spolne privlačnosti. To najbolj velja za poslansko kandidatko laburistov v zanje varnem volilnem okrožju Ashfield. To je Gloria De Piero, 37-letna nekdanja notranjepolitična komentatorka GMTV in Blairova najljubša televizijka ter osvajalka naslova najbolj seksi Zemljanke v reviji FHM, pred katero so se "slinili" tudi drugi politiki, medtem ko so se opazno pogovarjali z njenim velikim oprsjem. Širši javnosti ga je golega kazala pri šestnajstih letih kot Sunovo dekle s tretje strani. "Gloriozna" Gloria, ki bo kandidirala v okrožju nekdanjega obrambnega ministra Hoona (ta osramočen odhaja iz politike), se že pojavlja v družbi premierja Browna, ki nedvomno upa, da bo nekaj njenega zvezdniškega praha končalo na njem. Strankarski aktivisti pa se razburjajo, ker niso izbrali resnega zaslužnega laburističnega politika. Gloria je iz novega rodu mladih lepih laburističnih kandidatk, ki jim pravijo Brown Sugars (Brownovi sladkorji).
Ta vzdevek se je prvič pojavil leta 1972, ko se je študent in levičarski aktivist Gordon Brown potegoval za rektorja na edinburški univerzi in se je obdal z dekleti v kiltih in majicah z napisom "Gordon for Me". Cameronovi "sladkorji" - konservativne poslanske kandidatke - imajo vse tam okrog petdeset let, z eno izjemo, 27-letno že poslanko, lepooko, čedno Chloe Smith.
