V obtožbi piše, da ga je počakal pred predavalnico v prvem nadstropju stavbe na Nazorjevi ulici 3 in ga pospremil proti izhodu. Tam je nenadoma izvlekel lovski nož z desetcentimetrskim rezilom in z njim silovito zamahnil proti Lorencijevem hrbtu, nato pa pobegnil. Ostro rezilo je povzročilo obsežno krvavitev, žrtvi je poškodovalo tudi pljuča in zlomilo rebro. Lorenciju so v kliničnem centru s hitrim kirurškim posegom rešili življenje, psihiatrični izvedenec dr. Vanja F. Rejec pa je ocenil, da je bil storilec v usodnem trenutku bistveno zmanjšano prišteven. Takšno stanje je povzročila akutna psihotična motnja s halucinacijskimi blodnjami, je povedal okrožni tožilec Matej Peterca.

Predrag Mitrović je včeraj komaj slišno in v solzah govoril o tem, kako je pred tragedijo tri dni zapored sanjal, da bodo njegovo mamo ubili v vojni (njegova mati je pokojna že od leta 1998, umrla je v Bosni). Slišal je tudi grožnje in strel. "Zjutraj sem se zbudil ves moker, nato pa sem popoldne nenadoma zaslišal prijateljev glas, da moram na akademijo in zabosti profesorja, sicer bo prišlo do nedolžnih žrtev," je pripovedoval obtoženi. Na vprašanje zagovornika Andreja Slivnika, kateri prijatelj mu je to naročil, je odvrnil, da Robert Š. in da je videl, kako je ta naredil samomor.

Iz predala je torej vzel nož ("večkrat sem imel nož pri sebi, ker se pač bojim," je pojasnil), šel na akademijo in neko študentko prosil, da pokliče Lorencija. "Profesor je prišel ven, jaz pa sem ga zabodel in zbežal," je jokal in dodal, da mu je resnično žal za to, kar se je zgodilo. Rekel je, da je imel z Lorencijem zelo dobre odnose in da ga je imel rad, ne spominja pa se, kaj natanko sta se pred tragedijo pogovarjala, menda nekaj o diplomi. Po tragediji se je odpeljal najprej proti Vrhniki, potem pa je obrnil nazaj proti Dolenjski. Hotel je zapeljati s ceste in si vzeti življenje, a tega ni storil, ker mu je potem telefoniral oče.

Na vprašanje predsednika sodnega senata Srečka Škerbca, če je že kdaj prej imel psihične težave, je odgovoril, da takrat, ko mu je umrla mama. Bal se je ostati sam v zaprtem prostoru, če nista bila prižgana televizor ali radio. "Če ni bilo luči ali glasov, v prostoru nisem mogel biti. Zaradi tega nisem iskal zdravniške pomoči, ker je oče nehal delati in se je družil z mano," je pojasnil. Razložil je tudi, da je v priporu ponovno pomislil na samomor. "Enkrat, ko se je obesil moj prijatelj, in enkrat, ko sem si hotel prerezati žile. Pomagala sta mi tamkajšnja pedagoga," je dejal.

Zdaj morajo zaslišati še priče, o podrobnostih obtoženčevega zdravstvenega stanja pa bodo povprašali tudi psihiatričnega izvedenca. Glavna obravnava se bo nadaljevala 17. marca.