In tako je ime dobilo tudi gibanje, ki se je v Združenih državah rodilo lani: Tea party movement ali v prostem prevodu čajansko gibanje (beseda party pomeni tudi "stranka"). Ta konec tedna se v zvezni državi Tennessee odvija prva nacionalna čajanska konvencija. Oči ameriške politične javnosti so uprte v Nashville, politični komentatorji pa se sprašujejo, kakšne posledice lahko prinese za republikance in konservativce ter morda celo za ustaljen ameriški dvostrankarski politični sistem.

Največji shod konservativcev

Ljudsko gibanje, kot ga označujejo udeleženci sami, temelji predvsem na finančnih vprašanjih. Nase je prvič opozorilo v začetku lanskega leta, ko so se v ameriških mestih začela zborovanja proti vladni politiki reševanja krize s posegi države. Najprej je počilo ob sprejetju 787 milijard vrednega paketa spodbud gospodarstvu in ob povečevanju državnega minusa. Še bolj je počilo ob državnem reševanju bank (kar je sicer prvi počel že Bush) in razkritju, da so si na Wall Streetu kljub temu izplačevali mastne dodatke. In potem znova, ko je Obama napovedal pomoč najemnikom nepremičninskih kreditov.

Sprva ni bilo jasno, kaj se bo iz gibanja izcimilo, toda število protestov je naraščalo in šlo v stotine manjših ter velikih mest. Do poletja, ko so njegovi pristaši uspešno sesuvali zdravstveno reformo, je bilo jasno, da stvar ni majhna. Septembra se je protesta proti Obamovi gospodarski politiki v Washingtonu udeležilo že 60.000 do 75.000 ljudi, kar naj bi bil celo največji shod konservativcev v zgodovini ameriške prestolnice.

Gibanje so širili aktivisti in blogerji, gonila ga je uporaba spletnih socialnih omrežij, zagon mu je dalo izdatno medijsko poročanje najbolj gledane politične postaje, konservativne Fox TV. Z levice so mu očitali, da za njim stojijo premožni ameriški konservativci in libertarci s konkretnim finančnim interesom zaradi napovedanega višanja davkov višjemu sloju. Organizatorji so trditve vehementno zanikali. Sodelujoči so v veliki meri predstavniki srednjega razreda, so trdili, gibanje in protesti pa so vsaj v eni točki spominjali na proteste proti iraški vojni ali globalizaciji - na nikogar, ki bi bil njihov vodja, ni bilo mogoče nedvomno pokazati s prstom.

Čajansko gibanje je prišlo kot velik izziv za obe stranki. To ni gibanje pod okriljem republikanske stranke, pravijo aktivisti, ampak proti političnim elitam. Ko je predsednik nacionalnega odbora republikanske stranke Michael Steele želel govoriti na čajanki v Chicagu, so ga gladko zavrnili. "Čajansko gibanje je velika razdrobljena združba Američanov, ki jih definira to, čemur nasprotujejo - koncentraciji moči v rokah izobraženih elit. Verjamejo, da se mogočna zvezna vlada, veliki mediji, veliki kapital in vplivni profesionalci povezujejo in oblikujejo oligarhijo, ki služi sama sebi - z rastjo administracije, nevzdržnim proračunskim primanjkljajem, visokimi davki in vsiljivo regulacijo," je pretekli mesec zapisal David Brooks, po lastnih besedah zmerno konservativni komentator New York Timesa. Bela hiša je dogajanje sprva odmislila in naredila napako. Plačevala jo je avgusta, ko so somišljeniki gibanja na srečanjih s kongresniki sistematično sesuvali zdravstveno reformo.

Zdaj za gibanjem stojijo zgovorne številke: decembrska anketa Wall Street Journala in televizije NBC je pokazala, da ima o gibanju pozitivno mnenje 41 odstotkov Američanov, več kot katera od obeh velikih ameriških strank. Posebej močno je med neodvisnimi volilci, kar je imelo januarja za demokrate zelo neposredne posledice z izgubo senatnega sedeža v Massachusettsu.

Posledice že vidne v kongresu

Gibanje predstavlja dilemo tudi za republikance, ki nikakor niso izvzeti iz kritik. Še več, tistim, ki naj bi bili premalo na strani idej gibanja, se na strankarskih volitvah postavljajo po robu "čajanski" protikandidati. Razlog za opazno zaostrena stališča senatorja Johna McCaina v zadnjem času se skriva v tem, da se mu na republikanskih predhodnih volitvah v njegovi Arizoni napoveduje protikandidatura radijskega voditelja J. D. Haywortha, ki v svojih oddajah promovira čajansko gibanje. V zadnjih anketah sta popolnoma izenačena. Na Floridi zmernega republikanskega guvernerja Charlieja Christa izziva goreči konservativec Marco Rubio, ki ga podpira čajansko gibanje. Protikandidati z desne se postavljajo po robu senatorju iz Utaha Bobu Bennettu in tako naprej. Gibanje je skušalo republikanski stranki celo vsiliti lakmusov test politične čistosti: vsakemu kandidatu, ki ne bi podpiral vsaj osmih od desetih prepričanj (nasprotovanje višjim davkom, povečevanju vloge države, splavu...), bi morala stranka odreči finančno podporo v predvolilni kampanji. Vodstvo republikancev je na nedavnem zasedanju na Havajih to gladko zavrnilo in dalo vedeti, da vajeti ne misli izpustiti iz rok, vendar je jasno, da dogajanja spregledati ne more.

Nekateri komentatorji ocenjujejo, da so posledice gibanja, ki po Brooksu temelji na nasprotovanju, že vidne v kongresu. Kot je ocenil komentator New York Timesa Sam Tanenhaus, avtor knjige Smrt konservatizma, se republikanci približujejo ideji vplivnega ameriškega senatorja Roberta Tafta, ki je sredi preteklega stoletja trdil, da "ni naša naloga, da predlagamo, ampak da oporekamo". To republikanci tudi počno. Ko je Obama nedavno podprl zamisel o ustanovitvi dvostrankarske komisije za zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, je proti njej glasovalo sedem republikanskih senatorjev, pa čeprav so bili sami med prvotnimi predlagatelji. Med njimi sta bila tudi McCain in Bennett. Razlog, ki so ga navedli, je bil ta, da bi komisija rešitev lahko našla tudi v višanju davkov...

Strah pred naraščajočo vlogo države v ZDA ni nič novega. Je mantra vse ameriške politike. Ronald Reagan je znamenito dejal, da "vlada ni rešitev za naše probleme, vlada je problem". Bill Clinton je po porazu demokratov na kongresnih volitvah leta 1994 naznanil: "Čas obsežne zvezne vlade je pri koncu." Obamovo politiko zdaj prikazujejo kot poskus, da na krilih krize vlogo države spet poveča, tako kot jo je po krizi v 30. letih Roosevelt ali v 60. letih Johnson, pa potem številnih njunih politik ni bilo več mogoče spremeniti. Rooseveltov pokojninski sistem je živ še danes, Johnsonov program zdravstvenega zavarovanja za starejše Medicare pa je postal ne le sprejemljiv, ampak ga danes z vsemi štirimi, paradoksalno, branijo celo pristaši čajanskega gibanja, ko z njim argumentirajo svoje nasprotovanje zdravstveni reformi. "Držite državo stran od mojega Medicara," je nekdo vzkliknil na shodu republikanskega kongresnika, ki je potem z dolžnim spoštovanjem opozoril, da Medicare financira prav država... Kar priča, da je gibanje zraslo tudi na slabi informiranosti.

Pobude Obame so spodbudile njegove politične nasprotnike

Bela hiša se s konservativci tako za zdaj tolče pri gospodarskih vprašanjih, medtem ko je še pred šestimi leti Busha do drugega mandata pripeljala kampanja, ki je temeljila na družbenem konservatizmu, ki se je vrtel okoli vprašanj vere, pravic istospolno usmerjenih in nošnje orožja. Zaradi tega nekateri komentatorji gibanje povezujejo s prihodnostjo ameriškega konservatizma, češ da je krščanska desnica v zatonu. Brooks denimo meni, da bi čajanskemu gibanju lahko pripadlo celo naslednje desetletje. Kako bodo gibanje in republikanske elite našli skupni jezik, če sploh, pa ostaja odprto vprašanje. George Nash iz konservativne organizacije Heritage Foundation ocenjuje, da "je verjetno najpomembnejša stvar, ki jo je treba razumeti pri sodobnem ameriškem konservatizmu, ta, da nikoli ni bil enopomenski. To je koalicija, ki ima številna izhodišča in raznolika stremljenja, ki jih med seboj ni vedno lahko uskladiti." Razklanost pa bi desnici na letošnjih volitvah lahko močno škodovala, kot se je pokazalo ob njenem lanskem porazu v okrožju zvezne države New York, ki je bil posledica razkola med strankinimi elitami in konservativnim gibanjem. Stranka tam ni izgubila več kot sto let.

Pred izzivom je tudi gibanje samo. Čajansko gibanje ima tri večje struje in konvencijo v Nashvillu pripravlja ena od njih (danes se bo končala z govorom Sarah Palin). Med mnogimi predstavniki je organizacija dogodka povzročila ostra nasprotovanja, češ da se s formalnimi dogodki, na katerih sodelujejo izpostavljeni politiki, uničuje "ljudskost" gibanja. Po mnenju Nasha pa se mu za prihodnost ni bati, vsaj dokler je v Beli hiši Obama. "Pobude predsednika Obame so spodbudile njegove politične in intelektualne nasprotnike, da so se združili v goreč odpor hitreje in bolj učinkovito, kot se je številnim političnim opazovalcem sploh zdelo mogoče," pravi.