Festival, ki nima lastne dvorane oziroma prireditvenih prostorov, ima namreč vzpostavljeno široko partnersko mrežo, v precejšnji meri pa je na barvitost (in predvsem občasno nevsakdanjost) prizorišč vplival tudi tokratni nabor dogodkov.

Od Romov do "Fritzla"

Da je "prišel v mesto", je festival med drugim precej glasno opozoril v soboto okrog poldneva, in sicer s predstavo Čarnin napev v režiji Petra Pejakovića, na katero so njegovi izvajalci, iz naturščikov sestavljeni Ansambel Teški hor, vabili ob plutju po Ljubljanici. Na osrednji ljubljanski tržnici so nato ob "izkrcanju" izvedli svoj žanrsko mešani in v vzbujanje pozornosti usmerjeni projekt, v katerem so s predvsem žanrsko obdelavo romskih pesmi kazali na romsko populacijo in njen položaj. Z nekaj domislicami "začinjen", sicer pa angažirano in medkulturno zastavljeni "napev" pa je pritegnil tudi pozornost tistih z drugačnimi reakcijami in tako je prišlo do prijave "pristojnim organom". Komentar menda ni potreben.

Istega večera je sledil še en glasbeni dogodek s primesmi gledališkega, in sicer premiera predstave Pa pa ati, ki ga je z Električnim gledališčem pripravila skladateljica in pesnica Aphra Tesla; največ pozornosti pa je konec prejšnjega tedna skoraj zagotovo vzbudil eden izmed bolj pričakovanih dogodkov festivala, Gostišče Fritzl v režiji avstrijskega "enfant terribla" Huberta Kramarja. Predstava izhaja iz naslovnega primera družinske patologije - že sam naslov je tam zato, da pritegne oči širše javnosti, in seveda je bil tudi zaradi tega projekt deležen burnih odzivov, še preden je bil napolnjen s konkretno gledališko vsebino - vendar si Kramar pošastnega očeta res vzame le za izhodišče in ne kot osebo v "realistični" gledališki pripovedi. Na podlagi omenjenega motiva tako zgradi predstavo, s katero se odziva na provokacije, ki jih prebira v družbeno patriarhalnem ter "medijsko profitabilnem" delovanju.

Njegova kritika je namenjena vsakršnim zlorabam, izpostavlja odrinjenost in razgrinja manipulacijo - in to tako rekoč dobesedno, saj vsega polno odrsko celoto (razlagalni uvod, glasbene in druge točke, prevzemanje določenih medijskih modelov ipd.) opremi tudi z dokumentarnim gradivom. Kramar postopa še z dodatnim prijemom: v zasedbo vključi tudi dejanske žrtve različnih vrst nasilja, za katere ima nastopanje (tudi) terapevtski učinek. Ob gostovanju v Sloveniji pa je v tem gledališkem "oddajanju v živo" potrebno navesti še dodatni element simultanega prevajanja: Metka Wakounig, ki uvodoma stopi pred občinstvo z režiserjem, se v dogajanje, ki ga sicer prevaja z marsikaterim izpustom in ob številnih pogovornih izpeljavah, vse bolj in bolj (igralsko) vživlja.

Gostišče Fritzl je torej gledališka reakcija na aktualno medijsko družbeno stvarnost, na katero kaže z neposrednim, pogosto tudi parodičnim nizanjem senzacionalističnih postopkov in uokvirjenih odzivov, vendar se s povsem gledališkega vidika predstava krepko nagne na negativno stran: z določeno igralsko neizkoriščenostjo, neizdelanostjo posameznih prizorov in predvsem dramaturško šibkostjo, zaradi katere se "iz neke kleti" porojena zamisel preobrne v gledalčev "kletni" občutek ujetosti ob (večkratnem) pričakovanju konca.

Sprehod po muzeju

Med premierami v glavnem programu je svoje mesto dobila tudi predstava Via Nova Museum režiserja Bojana Jablanovca, "inicialni dogodek" novega raziskovalnega cikla v projektu Via Negativa, ki je bil pred osmimi leti prvič predstavljen prav na Ex Pontu. Spomnimo: omenjena raziskava, osredotočena na razmerje izvajalca z gledalcem in tematsko opredeljena s sedmimi smrtnimi grehi, naj bi v osmem letu doživela sintezo, ki pa zdaj odpira nov večletni projekt.

Čeprav so bile posamične samostojne enote novega projekta že predstavljene, tako v tujini kot pri nas, je cikel premierno štartal v nedeljo v Mestnem muzeju, ki je na območju svoje stalne razstave v sicer omejenem času (ene ure) ponudil prostor za razstavitev v predhodnih dveh urah nastalih artefaktov. Ti so bili produkt dvajsetih prizorov enajstih izvajalcev, ki so se v vnaprej določenem zaporedju in časovnem obsegu simultano odvili v treh prostorih, z možnostjo izbire ogleda oziroma prehajanja od enega k drugemu. Gledalčev pogled torej nikakor ni mogel zajeti celote; skladno z izbiro je torej njegova izkušnja individualna. A ne glede na to "novo kontekstualizacijo" lahko ugotovimo naslednje: prizori (z določenimi menjavami in nadomestnimi izvajalci) so vzeti iz prejšnjih letnih predstav - v tem se tudi razlikujejo od prej omenjenih nadgrajenih samostojnih enot - in se v sopostavitvi le mestoma povežejo na novi način; predstava, zasnovana kot nadgradnja prvega projekta iz cikla Via Negativa, Izhodiščna točka: Jeza (tudi ta je bila postavljena v razstavnem prostoru), se tako kmalu sesuje sama vase. Sprehajanje med prizori poganja zanimanje za obnovitev nekoč že videnega ali ogled znane točke v drugi izvedbi, v "kontekstualnem" razstavljanju pa morda pri vsem skupaj še najbolj pritegne zaključna postavitev razstave v razstavi.

Pogled v hotelske sobe

Festival je v nov teden vstopil skozi intimnejše, v osnovi negledališke prostore - šlo je za sobe Hotela Park, kjer sta bili za omejeno občinstvo odigrani predstavi makedonske režiserke Sofije Ristevske Meja in Umazane zgodbe. Medtem ko prva uprizori predlogo Venka Andonovskega (meja je tu še zadnja - predrta! - posameznikova ločnica), druga besedilno snov poišče pri različnih avtorjih, da bi skozi njo spregovorila o nekaterih temah sodobne družbe. Druži ju podobna prostorska postavitev, a dejansko le na prvi pogled: pri prvi je bližina tista, ki zaznamuje vstop v posameznikov prostor; pri drugi pa so gledalcu, sedečim v eni sobi, z večinoma neposrednimi prenosi približane osebe v drugih sobah. Sama prostorska umestitev morda razklene običajne zamejenosti gledališke uprizoritve, v učinkovanju pa je le deloma uspešna: na eni strani se postavitev v notranje prostore kaže kot oblika, skladna vsebini, na drugi pa je kljub nekaterim igralskim vstopom to vendarle zgolj projekcijska soba.

Potovanja po času in usodah

Torek je bil v znamenju premier: v okviru spremljevalnega programa je slovensko premiero doživelo Pletenje, projekt Barbare Kapelj Osredkar, ki je bil krstno predstavljen v San Franciscu, v njem pa je, kot že pred leti v Gonu, ponovno sodelovala z igralko Damjano Černe. Naslov opisuje predvsem podobo celote: v izmenjavanju kratkih, a v nastopu izrazitih igranih delov s posnetimi glasovi različnih tako domačih kot tujih ženskih umetnic se izoblikuje neke vrste esejistično multimedijsko pisanje, ki mozaično prepleta zgodbe žensk - umetnic - mater. Avtorica, ki sta jo navdihnila življenje in delo Louise Nevelson, je tudi po zgledu kiparskih stvaritev slednje izdelala sestavljeno vizualno podobo, kjer na scenografske elemente projicirane (gibljive) slike z novimi (igralskimi) sestavljanji in ob glasovno-zvočnem vpletanju lirično potujejo skozi posamezna življenjska in umetniška obdobja.

Tudi premierno uprizorjeni Evergreen Vlada G. Repnika na neki način potuje, v času (z, denimo, vrnitvijo v lastno preteklost) in prostoru (dogodek si je lahko neposredno ogledalo tudi estonsko in portugalsko občinstvo). V kolažiranju sestavi "zimzeleno" celoto, ki gre od neke vrste rekonstrukcije preteklega projekta (v posneti in aktualni izvedbi Borisa Mihalja) prek vključitve "igralnih" elementov (prednjačijo simpatični krokodilčki) pa vmesne vremenske napovedi (Miran Trontelj) pa do končne - neposredne, zato tudi brez prevoda podane - razlage dogodka v japonščini (Toshihiro Yonezu). Od tu in tam nabranega materiala je še nekaj, sodelavcev tudi, da je ustvarjalce vse skupaj predvsem zabavalo, pa je potrdil tudi zaključni pogovor.