Takšen je uvod v besedilo Maribor - največje mesto Vzhodne kohezije, ki ga najdemo na uradni spletni strani kandidata za evropsko prestolnico kulture 2012. Slovenija je namreč v letu 2012 skupaj s Portugalsko povabljena k organizaciji programa Evropske prestolnice kulture (EPK). Medtem ko je na Portugalskem za evropsko prestolnico kulture že določeno zgodovinsko in industrijsko mesto Guimaräes, domači Maribor še čaka na uradno nominacijo, potrditev kulturnih ministrov Evropske unije in sprejetje v evropskem parlamentu.

Kandidatura Maribora za EPK 2012 je bila vložena spomladi 2007. Projekt je vodil predsednik mariborskega multimedijskega centra Kibla in samostojni kulturni delavec Peter Tomaž Dobrila, pri pripravi kandidature pa so bili ključni še Aleksandra Kostič, ki je sestavila vsebinski del, Dejan Pestotnik, ki je izdelal marketinški načrt in poslovni del, Simon Kardum, ki je poskrbel za skladnost z državnimi in evropskimi dokumenti, sodelovala sta tudi celotna ekipa Kible in Daniel Sajko z Mestne občine Maribor (MOM). Pripravljeno kandidaturo je izmed štirih prispelih - za nominacijo so se poleg Maribora potegovali še Ljubljana, Koper in Celje - kot najbolj kakovostno izbrala mednarodna ekspertna komisija, ki jo je imenoval tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti. Potem ko je odločitev komisije potrdil kulturni minister, jo je 31. maja potrdila tudi Vlada RS. Ob kandidaturi je Kiblina ekipa sestavila še Lokalni program kulture 2007-2011, ki je eden prvih strateških dokumentov s področja kulture med slovenskimi občinami in je bil kot predlog sprejet na seji Mestnega sveta MOM v začetku februarja 2007.

Po potrditvi kandidature se je angažma mariborskih mestnih oblasti in mestnih oblasti partnerskih mest (gre za pet občin tako imenovane vzhodne kohezije, in sicer Murska sobota, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje, Novo mesto) spremenil, malodane ustavil. Po besedah Dobrile se kljub številnih opozorilom tvorcev projekta, torej mariborske Kible, "da postopek nominacije še ni končan, da je treba sestaviti ekipo, ki bo evropsko prestolnico kulture 2012 vodila, in takoj začeti konkretizacijo programov, se na MOM ni zgodilo nič v tej smeri. Poleg tega smo v načrtu predvideli tudi takojšnji začetek izvajanja trženja projekta in uresničevanje poslovnih ciljev, kar je povsem zastalo. Dejansko se ni dogajalo skoraj nič od tega, kar piše v zmagoviti kandidaturi Maribora in partnerskih mest za EPK 2012". Dobrila ob tem ogorčeno ugotavlja, da jih je MOM kot ekipo izločila iz nadaljnjega sodelovanja, in dodaja, da so v Kibli "udejanjili vse, kar je bilo mogoče in za kar smo imeli tudi mandat in pooblastila", aprila in novembra letos so opravili dvostopenjski zagovor pred komisijo v Bruslju in spomladi izdali reprezentančno knjigo Pure Energy (takšen je namreč izbrani slogan EPK 2012), naprej pa je občina odločila drugače. "Ker so naša neposredna opozorila MOM naletela na gluha ušesa, nam po devetih mesecih neaktivnosti in neupoštevanja poslovnega načrta ni preostalo drugega, kot da javno pozovemo, da je treba nekaj storiti. Zato smo se odločili obvestiti javnost s februarsko tiskovno konferenco. In ker se niti tedaj ni nič premaknilo pri sestavljanju vodstvene ekipe, smo se avtorji in avtorice vsebin EPK 2012 odločili samoorganizirati. Tako smo maja 2008 ustanovili Znanstveno raziskovalno združenje za umetnost, kulturno-izobraževalne programe in tehnologijo EpeKa".

Do imenovanja začasnega sekretariata za projekt Evropska prestolnica kulture 2012, ki ga je oblikoval župan Franc Kangler 14. julija 2008, se lokalna skupnost potemtakem ni mobilizirala v smeri priprav, organizacije in koordinacije projekta. Predsednik sekretariata, ki naj bi vodil in usklajeval dejavnosti do formalne potrditve Maribora za častni naziv, je postal razvpiti Vladimir Rukavina, sekretar pa Srđan Trifunović. Zdi se, da kolizija Rukavinih interesov, ki ne predseduje le začasnemu sekretariatu EPK, temveč vodi tudi mariborski Narodni dom, ki je vsako leto odgovoren za organizacijo dveh koordinacijsko, pa tudi finančno zahtevnih festivalov, Festivala Lent in Festivala Maribor, lokalnih oblastnikov ne moti. Rukavina, ki je zasedal že v komisiji ministrstva za kulturo, ki je pred približno letom in pol odločala o kandidaturah zgoraj naštetih slovenskih mest za EPK 2012, tako zdaj razpolaga s proračunom taistega projekta. Mestna občina je postavko EPK spretno uporabila pri dofinanciranju Festivala Maribor in Festivala Lent, saj "mora", tako Rukavina, "kot naša ustanoviteljica poskrbeti za izvajanje naših programov": iz proračuna EPK 2012, ki je načrtovan za obdobje petih let, od 2008 do 2012, in znaša za celoten projekt, ki obsega vseh šest mest, 200 milijonov evrov (od tega je 47 milijonov namenjeno programom, 153 milijonov evrov pa investicijam), za Maribor pa velja vsota 120 milijonov evrov (28 milijonov za programe, 92 za investicije), je bila tako pokrita izguba Festivala Maribor v višini 390.000 evrov. Dobrila, ki je trenutno eden izmed štirinajstih članov sekretariata EPK 2012, je za dofinanciranje obeh festivalov iz postavke EPK izvedel iz medijev, še več, "predloga dofinanciranja Festivala Maribor iz postavke EPK začasni sekretariat EPK ni nikoli obravnaval. (…) Poleg tega nismo nikoli obravnavali porabe že odobrenih sredstev za EPK za programe Festivala Lent v letu 2008".

Iz okoliščin mariborske kandidature za EPK 2012 poleg spornega, predvsem pa nonšalantnega rokovanja s proračunskim denarjem, verjetno najbolj sumljivo štrli dejstvo, da je bila Kibla izbrana kot najboljša institucija za izvedbo temeljnih razvojnih aktov EPK 2012 in LPK 2007-2011, nato pa brezprizivno odrezana od postopkov odločanja. Po Dobrilinih besedah "med Kiblo in MOM dejansko ni bilo pravega dialoga, z županom smo se v dveh letih dobili dvakrat, nekajkrat smo bili pri podžupanu, vendar se ni zgodilo nič, ostala komunikacija pa je potekala v smislu izvrševanja zadanih nalog". Ali in v kolikšni meri bo zmagoviti Kiblin načrt dočakal realizacijo in v katero smer se razvija kulturna vizija lokalne skupnosti, je v celoti odvisno od Mestne občine Maribor, posvečene nosilke projekta, ki se je doslej izkazala za precej ignorantsko gospodarico.