Omenimo še obe retrospektivi. Tista Adoorja Gopalakrishnana je s po več filmi na dan in s cineastovo prisotnostjo v Ljubljani v polnem teku, medtem ko bo Terence Davies šele ta teden, v drugi polovici festivalskega urnika, stopil v ospredje.

Že v petek je gledalce filma Tiha svetloba v živo nagovoril mehiški režiser Carlos Reygadas. Njegov tretji film tvori povsem preprosta zgodba o razpadu zakonske zveze, ko v vsakdanjik moža v zrelih letih vstopi nova ženska, za katero verjame, da je njegova resnična ljubezen. Razpetost med telesno slo in tradicionalno družinsko idilo se sprevrže v trpljenje celotnega družinskega kroga, prav ta negotovost pa je uprizorjena skozi meditativno in senzualno filmsko razpoloženje, kjer vzporednice z deli režiserjev, kot sta Terrence Malick in Béla Tarr, niso povsem mimo. Dodajmo, da so določeni elementi, značilni za te avtorje, na primer počasno tempiranje filmske pripovedi, v zadnjem času podvrženi nekaterim novejšim filmskoteoretskim poskusom redefinicije razumevanja filmskega medija, med katerimi zaradi svoje odmevnosti izstopa filmozofija Daniela Framptona. Povezava Reygadasovega filma s filozofsko mislijo zagotavlja, da se bo o njem govorilo tudi na Jesenski filmski šoli, ki bo od četrtka do sobote s serijo predavanj na temo filma in filozofije potekala ob robu festivala v Cankarjevem domu.

Srečanja na koncu sveta Wernerja Herzoga so še en film, ki mu ni mogoče oporekati dih jemajoče lepote in spektakularnosti, še posebno tokrat, ko ga imamo v sklopu festivala priložnost videti na velikem platnu. Legendarni bavarski režiser, razvpit zaradi nasilno-konfliktnega odnosa s pokojnim Klausom Kinskim, rad poudari, da človeštvo dandanes potrebuje jasne, transparentne podobe, ki jih sam išče v najbolj oddaljenih koncih sveta. Tokrat se odpravi na Antarktiko, v krog tam živečih ljudi in nedotaknjene narave. Vsej večkrat dokazani Herzogovi genialnosti navkljub pa gre vseeno poudariti, da je avtorjeva težava v zadnjem času (in v filmih, kot so Divje modro onostranstvo, Človek grizli in sedaj ta), da je sam s temi podobami pogosto precej zaslepljen in v procesu filmanja ni cene, ki je za končni produkt ne bi žrtvoval. V tem početju se ne zaveda, da sam ne predstavlja toliko norega bitja, odraslega ob kaotičnih zakonih narave zunaj urbanih naselij (za kar se je v preteklosti večkrat razglasil), ampak je predvsem predstavnik neke civilizacije - in to ne samo katere koli, ampak ravno tiste, ki pod vprašanje postavlja obstoj prav teh na trak zajetih neokrnjenih območij. Etična vprašanja so zavoljo potenciranja filmske iluzije pri Herzogu pač še bolj potisnjena vstran.