Čeprav odkrito prizna, da so Nemci v lanski sezoni imeli nekaj prednosti na začetku sezone z opremo, se trudi za dobro športa, da bi skoki vendarle dobili stalna pravila, ki se ne bi spreminjala iz sezone v sezono. Izjemno tudi ceni slovenske skakalce in stroko, zato tudi sam redno pogleduje na sončno stran Alp za izobražen kader. Trenutno v Nemčiji delujeta dva slovenska trenerja, ni pa izključeno, da bi nekoč Slovenec vodil tudi nemško ekipo A, če bo športni direktor še naprej 56-letnik iz severne Bavarske.

Ker smo še v času poletne velike nagrade (PVN), se najprej dotakniva tega tekmovanja. Sami ste že pred leti predlagali poletno tekmovanje na prizoriščih novoletne turneje, a PVN še danes ni na tem nivoju. Kje se je izgubila ideja?

Skoki imajo za razliko od alpskega smučanja ali teka na smučeh možnost, da se izvajajo celo leto. Zelo slabo za šport je, da je osem mesecev stran od oči javnosti in prenosov na televiziji. Od novembra do marca smo zelo veliko na televiziji, nato pa nas ni. V tem pogledu za mene PVN zelo trpi. Danes je celo manj vredna kot nekoč, saj morda le na zadnjo tekmo v Klingenthal pride večina najboljših iz svetovnega pokala preteklo zimo. Zato smo razvili idejo o poletni turneji štirih skakalnic, saj so vse skakalnice pripravljene za tekmovanje poleti. Ideja še vedno živi in mislim, da se bo nekoč uresničila. A dejstvo je, da je potrebno najti sponzorja oziroma je predvsem potrebno zagotoviti televizijski prenos. Tukaj pa nastane največji problem, saj ravno televizije poleti niso zainteresirane za predvajanje smučarskih skokov, ker pravijo, da imajo dovolj prenosa že pozimi. Predvsem se s to težavo soočamo v Nemčiji, a nad idejo ostajam pozitiven, bo pa zagotovo za tekmovanje potrebno najti novo ime.

Od nemških tekmovalcev se vedno pričakujejo le zmage. Koliko pritiska potem čutite vi, ki ste odgovorni za reprezentance?

Jaz temu nočem reči pritisk. Tega je po mojem mnenju deležen zdravnik, ki se bori za pacientovo življenje. Ne govorim, da je moje delo lahko, a ga dojemam kot privilegij. Na koncu je res, da moramo imeti uspeh, športni in marketinški. To je mehanizem športa na najvišji ravni.

Vseeno, nemški mediji so neizprosni. Kakšno pa je stanje v času novoletne turneje, kjer že vse od zmage Svena Hannawalda leta 2002 Nemčija čaka na uspeh?

To je nekaj, kar resnično ni lahko. Mislim da smo bili v zadnjih desetih letih osemkrat na zmagovalnem odru, zmaga pa se nam vedno izmuzne. Nekdo je pač boljši. Ampak to je šport. Tudi Bayer Leverkusen je bil v Nemčiji poznan kot vedno drugi, sedaj pa je postal prvak. Tudi mi vsako leto trdo delamo, na turnejo prihajamo dobro pripravljeni in imamo dobro ekipo. Stefan Horngacher je idejni vodja vsega in mu popolnoma zaupam ter si želim, da tudi za nas zmaga pride kmalu. Dejstvo je, da na turneji ne moraš zmagati s preveliko pritiska, zmaga se mora zgoditi. Zato moraš delati dobro in delati pametno.

Omenili ste Horngacherja. Lani v ekipi nekaj časa ni bilo pozitivne klime, težave je imel predvsem Markus Eisenbichler. Ima Avstrijec pri vas proste roke ali se vmešate v delo ekipe?

Moje delo je, da sem povezan z ekipo, zato se vmešam. Sem pa vedno na svoji strani in ne na strani trenerja ali tekmovalca. Moje delo je, da poskušam zagotoviti najboljše delovno okolje za vse vpletene. Zadolžen sem za moške in ženske A-reprezentance v smučarskih skokih in nordijski kombinaciji, imam pa tudi izjemno pomembnega sodelavca Seppa Buchnerja, ki je zadolžen za ostale ekipe in delo v internatih. Lani smo imeli nekaj težav z Markusom Eisenbichlerjem, letos pa je še posebno težka situacija z Justinom Lisom, ki je ravno obnovil poškodbo kolena in bo ponovno dlje časa odsoten. Moje mnenje je, da tekmovalec več podpore rabi takrat, ko mu ne gre in tukaj se sedaj pokaže moje delo. Zato se trenutno tudi zelo trudim, da bi imele ženske enakovredno novoletno turnejo kot moški. Živimo v času enakopravnosti spolov. Recimo Mikaela Shiffrin ali Magdalena Neuner zaslužita več denarja kot moški kolegi in to si želim tudi v skokih. To je moj velik cilj, ki pa ni lahko dosegljiv, saj je na poti veliko preprek.

Kako komentirate trditev, da imate Nemci tudi pri Mednarodni smučarski zvezi največ vpliva zaradi svojih velikih finančnih vložkov in tako lahko vplivate na spremembo pravil? Tukaj ciljam tudi na lansko sezono, ko ste imeli na začetku leta očitno prednost pred tekmeci.

Lani smo bili zagotovo na sezono zelo dobro pripravljeni z opremo, a na koncu so rezultati v drugi polovici padli in nekako nismo našli odgovora, zakaj. Priznam, da smo imeli nekaj nastavitev, ki so delovale zelo dobro, a nič zaradi tega, ker bi sami prirejali pravila, smo le veliko testirali med poletjem. Takšna mnenja, da imamo prednost, ker smo Nemci, se mi ne zdijo primerna. Tudi sam veliko delam na tem, da bi se pravila v skokih stabilizirala, da ne bi stalno prihajalo do sprememb, saj bi tako več nacij lahko krojilo svetovni vrh. Mislim, da skoki to potrebujejo.

V Nemčiji ne delate razlik med nordijsko kombinacijo in skoki. Je to zato, ker ste bili tudi sami kombinatorec?

Ne. Gre za tradicijo. V Nemčiji vsi klubi od malega delujejo po principu, da morajo tekmovalci delati oboje – skakati in teči na smučeh. Tekmovalci so tako zelo odprti do tega, tudi denimo Andreas Wellinger je bil do 15. leta kombinatorec in se je nato odločil za skoke. Zato so športni dosežki v obeh disciplinah enako cenjeni, a dejstvo je, da tudi v Nemčiji veliko več zaslužimo s skoki. Je pa za mene kombinacija zelo zanimiv šport in si zelo želim, da ostane v olimpijski družini in ga še naprej razvijamo.

V Nemčiji kot trenerja v internatih delujeta tudi dva slovenska trenerja, Rok Tarman in Matej Likar. Kako to, da se ozirate po slovenskem znanju, saj je bilo nekoč znano dejstvo, da se slovenska in nemška skakalna šola razlikujeta?

V Nemčiji imamo opravka s štirimi velikimi centri, Oberhofom, Oberstdorfom, Klingenthalom in Obewisenthalom skupaj ter Baden-Württembergom, nato imamo še štiri dodatne izobraževalne centre. Skupno imamo v vseh deželah skupaj več kot 100 skakalnih klubov. V tem primeru bi rad videl, da bi bili kot Slovenija, ko imate le en osrednji panožni center, nam pa za vse te ekipe zmanjkuje kadra. Rok in Matej sta sedaj že nekaj časa tukaj in delujeta zelo dobro. Bila je moja ideja, da pripeljemo slovensko znanje, saj imam veliko spoštovanja do slovenskega sistema.

Morda vidite tudi Slovenca na čelu reprezentance A?

Zakaj pa ne. Nekako tako, kot sem leta 2008 bil prvi, ki je na čelo reprezentance A pripeljal tujega trenerja. Vsi so mi rekli, da to v Nemčiji ne more delovati, a vsi vemo, kakšne uspehe je imel Werner Schuster in sedaj je enako s Stefanom Horngacherjem. Ne smemo se bati znanja iz tujine. Tudi v angleški nogometni ligi ni praktično nobenega angleškega stratega v najboljših moštvih. Tudi ostale nacije imajo tuje trenerje. Vsi vidimo, kakšne uspehe sedaj dosega Robert Hrgota.

Je to namig, da si želite trenutnega glavnega trenerja Slovenije?

Izjemno cenim njegovo delo. V skoke je pripeljal neko novo filozofijo in ima vse moje spoštovanje, a z delom Horngacherja sem trenutno več kot zadovoljen in ne iščemo menjave. Zelo si želimo biti uspešni še naprej s trenutno ekipo.

Kakšen udarec pa je bil za vas konec izdelave nemških smuči?

To je velik udarec za nemške skoke. Že v nacionalnih ekipah imajo nekateri tekmovalci sedaj težave, še večji udarec pa je to za domače klube. Zelo si želim, da bi se zadeva rešila in se najde sponzor za nadaljnjo proizvodnjo.