Pred tremi leti ste bili državni prvak z grškim Panathinaikosom, zadnji dve leti z nemškim Berlinom Recylingom, še vedno pa vam manjka naslov slovenskega državnega prvaka. Ali tudi zato vrnitev v ACH Volley in ne v Calcit Volley?
Saj res, na to sem pa čisto pozabil. (Smeh.) Znano je, da so v Kamniku znižali proračun, na drugi strani pa so mi v ACH Volleyju predstavili visoke cilje, ki jih imajo, in to je tisto, kar me je prepričalo. Pomembno mi je, da čim več igram, da si nabiram izkušnje na najvišji ravni, ob tem skrbim za svoje telo, da se kljub vsem naporom, ki me čakajo med sezono, v miru pripravim za reprezentančne akcije. Vse to lahko letos dobim v ACH Volleyju.
Se pravi, da pridete do tistega, česar v Berlinu niste imeli, ker niste redno igrali?
Natanko tako. Sem v letih, ko potrebujem kontinuiteto igranja, da nimam nihanj. Zame je zelo pomembno, da držim visoko raven igranja skozi vso sezono, da držim pozitivno energijo in da tudi svoje telo pripravim na veliko število tekem, ki nas čakajo. Vsi vemo, da se reprezentanca stara, da je vedno starejša, zato bomo morali mlajši prevzeti vidnejše vloge. Vse to, kar sem naštel, mi bo pomagalo v prihodnosti.
Vaš klubski trener Matjaž Hafner je dejal, da vam je po olimpijskih igrah dal dva prosta tedna, vi pa ste se ekipi pridružili že po enem tednu?
Znano je, kakšna je bila moja minutaža v reprezentanci. Dejstvo je, da v njej nisem igral prav veliko, tako da sem imel teden dni čisto dovolj, da sem si odpočil glavo, ker telo niti ni bilo utrujeno. Dobro, delno je že bilo utrujeno, je zdaj že navajeno na napore, se pa imam še vedno za mladega igralca, čeprav je v ACH Volleyju nekoliko drugače. Prvič na treningih igram za stare, ampak to še ne pomeni, da sem star.
V ligi prvakov bo v skupinskem delu eden od nasprotnikov prav vaša nekdanja ekipa Berlin Recyling. Ali je sploh treba ugibati, katere tekme se v njej najbolj veselite?
Odgovor je seveda znan, vsekakor proti Berlinu. Imam zelo pozitivne spomine na Berlin in klub. Dvorana je bila vedno polna, v klubu so poskrbeli, da smo imeli na voljo najboljše pogoje za trening, in dejansko sem se počutil kot doma. Nanj imam resnično lepe spomine, tako kot tudi na Kamnik, kjer sem se vendarle prvič seznanil s profesionalno odbojko. Proti Berlinu želim pokazati svojo najboljšo igro, želim, da ga premagamo in pokažemo, da imamo v Sloveniji tudi dobre klube, ne samo reprezentanco.
Ob Berlinu vas čakajo še tekme s Projektom Varšava, ki je na papirju prvi favorit skupine, in belgijskim Nolikom Maaseikom, ki je na ravni lanskega ACH Volleyja. Kapetan vaše ekipe Jani Kovačič je postavil visoke cilje, prvo mesto v skupini?
Prav je tako. Vedno si moraš prizadevati za najvišje cilje, kajti le tako lahko napreduješ, ker če si zadaš neki standardni cilj, recimo priti iz skupine, je to že iskanje alibija. Če imaš cilje visoko postavljene, tudi svoje telo, svojo ekipo potiskaš k boljšemu, ne pa da si v coni udobja. Zato se kar strinjam z Janijem. Sicer pa je tako tudi v reprezentanci, kjer si vedno postavimo najvišje možne cilje.
Poleti ste prvič igrali na olimpijskih igrah. Žal se ni vse izteklo po vaših željah, toda predvsem za mlajše bo to zagotovo dodatna spodbuda, da to ne bodo zadnje olimpijske igre.
Na minulo reprezentančno sezono moramo biti samo ponosni, kajti odigrati toliko tekem na najvišji ravni in vsako tekmo stoodstotno, vsako tekmo z eno postavo, ni mačji kašelj. V Parizu smo po odličnem skupinskem delu tekmovanja naleteli na izjemno razpoloženo Poljsko, na drugi strani smo mi odigrali malo slabše in odšli domov. Toda to je šport. Vse izkušnje, ki smo jih s tem pridobili, so nas samo učvrstile, še zlasti nas mlajše, da bomo v prihodnjih letih skušali ponoviti vse te uspehe. Zagotovo so zdaj cilj igre v Los Angelesu, to je prvi cilj reprezentance v prihodnjih štirih letih.
