Sezona za v anale. Kako drugače opisati delo, ki ga je kolesar Tadej Pogačar (UAE Team Emirates) z odliko opravil v letošnjem letu. Od marca dalje je zmagal 25-krat, pri čemer je dobil dirki po Franciji in Italiji, postal svetovni prvak na cestni dirki in za piko na i še četrtič zapored konkurenco pokoril na dirki po Lombardiji. Nič čudnega, da v trenutni številki svetovnega kolesarstva mnogi vidijo že enega najboljših vseh časov, pa čeprav Slovenec šteje vsega 26 let.
Kje so njegove meje, je vprašanje za milijon dolarjev, nekateri pa so prepričani, da lahko preseže celo izjemnega Eddyja Merckxa, ki pa je vendarle v profesionalni karieri še precej oddaljen od Pogačarja. Zbral je namreč rekordnih 275 zmag, bil po petkrat najboljši na Touru in Giru in enkrat na Vuelti, mavrično majico svetovnega prvaka na cestni dirki pa je nosil trikrat.
Napad na vzponu je bil načrtovan
Na dirko po Lombardiji ima Pogačar dobre spomine, vedel pa je tudi, da če mu uspe zmagati znova, se bo na vrhu večne lestvice izenačil z Italijanom Faustom Coppijem, ki je bil štirikrat najboljši med letoma 1946 in 1949. Slovenec, ki ima 255 kilometrov dolgo traso med Bergamom in Comom v malem prstu, je točno vedel, kdaj pobegniti. To se je zgodilo sedem kilometrov pred vrhom vzpona Sormano, katerega povprečni naklon je 6,4 odstotka oziroma 48,5 kilometra med ciljem. Hitro si je nabral pol minute prednosti pred zasledovalci, na vrhu klanca pa je imel že dobro minuto naskoka. S samostojno vožnjo je po nevarnem spustu nadaljeval do cilja in v mavrični majici z visoko dvignjenima rokama slavil prepričljivo zmago. Najbližjega zasledovalca, Belgijca Remca Evenepoela (Soudal Quick-Step), je za sabo pustil tri minute in 16 sekund, kar je največja razlika med zmagovalcem in drugouvrščenim po letu 1971, ko je Merckx slavil s prednostjo 3:31 minute pred Italijanom Francom Bitossijem.
Napad na vzponu je bil načrtovan, kar je Tadej Pogačar priznal po dirki, rekoč: »Načrtovali smo napad na tak način, saj je dirka tako težka, da zadnjih 40 kilometrov vozimo mož na moža. Vedel sem, da lahko pridem do cilja, če bom imel na vrhu oprijemljivo prednost. Seveda pa nikoli zares ne veš, ali ti bo uspelo.« Zanimivo, da se je Belgijec pri spustu Slovencu malce približal, a Pogačar je tudi na to imel odgovor. »Na ravnini po spustu se mi je malce približal, zato sem še dodatno pritisnil pedali in skušal pridobiti psihološko prednost pred zasledovalci. Šel sem na polno, nato pa smo kapljali do cilja drug za drugim. Vsaka zmaga je posebna, tudi današnja. Ekipa je trdo garala celo leto za vse te zmage. To je bil velik dan za nas vse, dirka pa dolga in naporna. Obenem je bilo vse odvisno le od nadzora naše ekipe. Vesel sem, da sem lahko zmagal zanjo. V zadnjih kilometrih sem samo užival v vzdušju. Zdaj me čaka počitek.«
Napad na zadnjem daljšem vzponu so skrbno načrtovali, je priznal: »Načrtovali smo napad na tak način, saj je dirka tako težka, da v zadnjih 40 km vozimo mož na moža. Vedel sem, da lahko pridem do cilja, če bom imel na vrhu oprijemljivo prednost. Seveda pa nikoli zares ne veš, ali ti bo uspelo.«
O zgodovinskih dosežkih še ne razmišlja
Kako zelo premočan za tekmece je bil tokrat Slonevec, priča tujdi izjava Remca Evenepoela, ki je dejal: »Nekako smo vedeli in predvidevali, kako in kam bo Tadej odpeljal. Vedeli smo, da je tri kilometre po mostu, kjer sem padel, najtežja točka in tam je tudi napadel. Do vrha sem vozil svoj tempo, da bi si pridobil nekaj prednosti pred drugimi in omejil časovno izgubo do Tadeja, nato pa sem na spustu šel na polno, se odpeljal drugim in od takrat je bilo kot na kronometru. Na San Fermu sem v zadnjih kilometrih umiral. Mislim, da so vsi znova videli, kdo je trenutno najboljši kolesar. Danes je bil zaslužen zmagovalec.«
Napadi več deset kilometrov pred ciljem in nato samostojna vožnja do cilja postajajo Pogačarjev zaščitni znak. Na Strade Bianche je tako sam vozil 81 kilometrov, nekaj posebnega je bila tudi predstava na letošnjem svetovnem prvenstvu v Zürichu, kjer je napadel glavnino več kot 100 kilometrov pred ciljem. S svojo dominanco je postavil nove standarde v kolesarstvu. Skupno je letos nastopil na 11 dirkah in zabeležil 58 startov. Dobil je tudi dva tako imenovana spomenika, saj je bil aprila najboljši na preizkušnji Liege-Bastogne-Liege, na največjih petih enodnevnih dirkah pa ima sedem zmag, kar je največ med aktivnimi kolesarji. Na vrhu večne lestvice je Merckx z 19 zmagami. Prvo letošnjo zmago je izjemni slovenski kolesar slavil 2. marca, pod 25 zmag v eni sezoni pa se je nazadnje leta 2005 podpisal Italijan Alessandro Petacchi, ki je v sprintih zmagoval kot po tekočem traku. Kljub izjemni sezoni pa Pogačar ne želi prehitevati stvari in o zgodovinskih dosežkih ne razmišlja: »Bomo videli, kje bom po koncu kariere, zdaj pa komaj čakam premor po dolgi sezoni.« Leto 2025 bo tako začel s skupno 88 zmagami, kar je natanko toliko, kolikor jih je v karieri izbral Primož Roglič.
Na dirki bi morala nastopiti še dva Slovenca. Jan Tratnik (Visma-Lease a Bike) zaradi bolezni ni startal, Matej Mohorič (Bahrain-Victorious) pa je bil aktiven v sicer številčnem pobegu, a je bila glavnina pod vodstvom ekipe iz Emiratov ves čas dovolj blizu, zato ubežni skupini ni ponudila možnosti za morebitno presenečenje.
