Pred začetkom lanske sezone ste na zadnji tekmi pred začetkom svetovnega pokala v Muoniu na razdalji zaostali le za Victorio Carl. Nemka je bila ob koncu sezone v svetovnem pokalu četrta, medtem ko so šli vaši rezultati le še navzdol. Kaj se je pravzaprav dogajalo?
V tistem obdobju je sestra zbolela za rakom, kar je zelo vplivalo name, po koncu sezone, ko smo vse skupaj podrobneje analizirali, pa smo prišli do zaključka, da se spopadam s sindromom relativnega energijskega pomanjkanja (RED-S). Preprosto sem zaužila premalo kalorij, jedla sem le toliko, kot mi je ustrezalo, tako da nisem imela prave energije za vse napore. Začelo se je že s predlansko novoletno turnejo, ko sem bila dvanajsta, tako da sem lani celotno pripravljalno obdobje trenirala podhranjena. Pika na i pa je bila, kot rečeno, bolezen sestre, tako da sem se psihično strla, po domače povedano sem se zaletavala v zid.
Odločitev, da se predčasno umaknete iz svetovnega pokala,je bila torej logična?
Tako je. Ni bilo več energije, ne fizične ne psihične, zato je bila sezona takšna, kakršna je bila. Toda tudi če se to sestri ne bi zgodilo, bi bilo isto, nisem več našla energije.
Lahko bi dejali, da ste sezono izpustili zaradi poškodbe.
Da, na lansko sezono gledam, kot da je sploh ni bilo, ker je bila katastrofalna. Tisto drugo mesto v Muoniu je bilo resda obetavno, toda že takrat sem čutila, da nimam prave moči. Mislim, da so bili tisto moji zadnji atomi moči, zato preprosto pravim, da zame lanske sezone ni bilo.
Kako se spopasti s simptomom RED-S?
Morda se včasih sliši, da to ni nič posebnega, toda za športnike je to velika težava in ni jih malo, ki so se soočili s tem simptomom. Moram reči, da sem na dobri poti, pridobila sem precej mišične mase, lahko bi rekla, da sem že skorajda zdrava, vendar verjamem, da bom sčasoma tudi to prebrodila. Kot sem rekla, fizična moč se je vrnila, psihično se tudi dobro držim, je pa težko reči, kaj lahko pred začetkom nove sezone pričakujem, ker sem eno sezono izpustila. Tudi zdravnica pravi, da morda rezultati ne bodo takšni, kot bi si želela, da bodo morda še posledice. Sama se ne počutim slabo in mislim, da sem dobro pripravljena, tekme pa bodo pokazale svoje.
Glede na to, da tekači v poletnem obdobju nimate prav veliko preglednih tekem, kakšna je pravzaprav vaša trenutna pripravljenost?
Žal v Sloveniji nimamo tako močne ekipe, da bi že na treningih preverjala formo. Še vedno se ukvarjam z vprašanjem, kam trenutno sodim, čeprav je za mano pregledna tekma v Beitostoelnu, kajti lani sem bila v Muoniu druga, potem pa je sezona šla, kamor je šla. Komaj čakam na svetovni pokal, da začutim ta adrenalin.
Ali ste v pripravljalnem obdobju, ki ste ga večinoma opravili doma, kaj spreminjali program treninga?
S trenerjem Olo Vignom Hattestadom sva se dogovorila, da se spet bolj osredotočim na sprint, ker sem že bila dobra sprinterka, toda glede na to, koliko sem lani trenirala, koliko baze imam, mi vzdržljivost ne bi smela povzročati težav. Verjetno sem naredila nekaj ur treninga manj, zato pa je bilo več poudarka na intenzivnosti, predvsem pa sem poslušala samo sebe, kajti pri sindromu RED-S je treba prepoznati, kdaj ima telo dovolj.
Kar verjetno ni bilo ravno preprosto, saj je za vas znano, da pri količini treninga pogosto nimate meje?
Včasih sem šla z glavo skozi zid. Nisem len človek, sem disciplinirana, in tudi na tem področju sem se morala bolj posvetiti sebi. Tako sem kdaj tudi zabušavala, če sem se počutila utrujeno. To je bil zame kar izziv.
Omenili ste, da ste v pripravljalnem obdobju več pozornosti namenili sprintu. Ali to pomeni, da vas na tekmah na razdalji ne bo, da boste izpustili tudi novoletno turnejo?
Ne, ne! Novoletno turnejo nameravam odteči do konca, pa tudi na tekmah svetovnega pokala bom nastopala tudi na razdalji. Morda ne na dvajset kilometrov, dobro, na novoletni turneji bom to pač morala preteči, drugače pa se bom te razdalje izogibala. Na »desetki« pa na kakšnih razgibanih progah tudi na razdalji še vedno lahko pokažem, kar sem že pokazala. Zagotovo pa na novoletni turneji na zadnji vzpon na Alpe Cermis ne bom šla tako kot predlani, ker imam zdaj vendarle nekaj več mišične mase na sebi.
Če se še nekoliko dotakneva novoletne turneje, ki bo letos samo v Italiji. Ali to pomeni, da zanjo med sponzorji ni več zanimanja?
Priznam, da o tem nisem razmišljala. Toda zame je po eni strani celo bolje, da bosta samo dve prizorišči, saj bo manj potovanj in izgubljanja energije. Glavno pa je, da ostanemo zdravi.
Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo v Tronhdeimu, ali mu bo vse podrejeno?
V prvi vrsti si želim biti konstantna. Želim napredovati iz tekme v tekmo, zagotovo pa načrtujem, da bo forma na najvišji ravni na svetovnem prvenstvu, že zato, ker bo sprint v prosti tehniki. Predvsem pa si želim, da bi po koncu sezone lahko rekla, da sem zadovoljna s končno uvrstitvijo v skupnem seštevku sprinta. Ne želim biti na nekaterih tekmah visoko, na drugih pa zgrešiti uvrstitev med prvih 30.
Kako vam je všeč urnik tekem svetovnega pokala? Vse tekme bodo v Evropi, spet pa je sestavljen tako, da ne bo prav veliko potovanj.
V vsakem primeru bolje kot lani, ko so bile tekme še v Kanadi. Urnik mi ustreza, predvsem pa si želim uživati na tekmah. To je tisto, kar bo najbolj pomembno.
Ali ste spremljali tekmice, kako so se pripravljale?
Ne, ker sem se želela osredotočiti le nase, ne na konkurentke, ker se sicer lahko hitro začnem spraševati, ali sem dovolj trenirala, ali sem jim blizu ali jim nisem. Verjamem pa, da konkurenca ni počivala in da je na visoki ravni, še posebej Švedinje, ki bodo v sprintu največja konkurenca.
Kako pa gledate na vrnitev Therese Johaug?
Že takoj sem rekla, da če se je kdo sposoben po dveh letih vrniti v svetovni vrh, je to Therese Johaug.
Mislim, da bo na razdalji tam, kjer je že bila, in da bo med kandidatkami za kolajne.
