Po dopoldanskem porazu so se igralci in strokovno vodstvo zvečer udeležili sprejema v slovenski hiši v parku La Villette, kjer jim je spoštljive besede namenil predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Franjo Bobinac. Za intervju si je vzel čas predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, ki funkcijo opravlja dvanajst let. Zaveda se, kako naporno bo poolimpijsko obdobje. Dotaknili smo se tudi finančnega stanja v odbojkarski zvezi, ki je imela zaradi zaenkrat še nerazjasnjenih spletnih prevar pred kratkim skoraj milijon evrov minusa.

Slovenska odbojka zapušča igre v Parizu s tremi zmagami in porazom, ki v četrtfinalu nima popravnega izpita. Kako ste doživeli prvo olimpijsko pot slovenske odbojke?

Čeprav so bile igre v Parizu naše prve, nanje nismo prišli ponižno, temveč odločno. Res je, da smo se prvič uvrstili na tako veliko tekmovanje, ampak po vseh pogovorih z odbojkarji smo si zastavili jasni cilj. Ta je bil, da na olimpijske igre nismo prišli sodelovati, ampak se boriti za najvidnejša mesta. Zato je ta dan, ko se pogovarjamo, toliko težji, saj smo doživeli poraz, po katerem smo končali s svojimi nastopi v Parizu. Še posebej po tem, ko smo v skupinskem delu pokazali tri izjemne predstave, s katerimi smo tako javnosti kot sebi dvigali pričakovanja. Vsi smo verjeli, da lahko naredimo korak več. Žal se v četrtfinalu ni izšlo po naših željah. Šport je krut, to smo občutili že večkrat, tokratni poraz pa je vseeno eden najbolj bolečih. Kljub temu sem prepričan, da bo po prespani noči ali dveh ponos prišel v naša telesa in bomo lahko bolj objektivno ocenili vse, kar smo dosegli.

Kakšna bo prihodnost slovenske moške reprezentančne odbojke?

Zaradi starosti nekaterih reprezentantov je objektivno dejstvo, da morda kdo od njih ne bo več nadaljeval reprezentančne kariere. Prek teh stvari kot zveza preprosto ne moremo. Po drugi strani me izjemno veseli, da velika večina igralcev še naprej razmišlja o reprezentančni prihodnosti. Med njimi je glavnina igralcev, ki so nosili breme v tem reprezentančnem obdobju. Verjetno je res, kot je izjavil Klemen Čebulj, da jih veliko potrebuje vsaj eno leto reprezentančnega premora, da si oddahnejo, se spočijejo od vseh akcij, ki so jih imeli na poti do uvrstitve na olimpijske igre. Številni med njimi imajo družine in se dejansko veliko odrekajo. Po drugi strani nas lahko veseli, da sočasno poudarjajo, da so pripravljeni priti nazaj. In prav ta izjemna pripadnost grbu, zastavi in dresu jih dela drugačne. Nihče, ampak res nihče mi na dan poraza proti Poljski ni rekel, da ga v reprezentanco ne bo več.

Ali to pomeni, da boste v letu, ko si bo glavnina vzela reprezentančni premor, šli v pomladitev reprezentance?

Zagotovo bodo morali čas odmora starejših igralcev izkoristiti mlajši. Morali bodo prevzeti breme, saj so bili ves čas z reprezentanco, ki je priborila zgodovinsko uvrstitev na olimpijske igre. To pomeni, da so se učili od najboljših. Verjamem, da so pobrali prave vzorce ter spoznali, kako poteka reprezentančna pot, ki navsezadnje vsakomur determinira tudi klubsko kariero.

Se boste kateremu odbojkarju zahvalili za sodelovanje in šli v načrtno pomlajevanje?

Zagotovo ne! Od igralcev, ki petnajst let tvorijo jedro reprezentance, nihče od zunaj ne sme zahtevati, da je bilo dovolj. Dovolj bo takrat, ko se bodo odločili sami. Moram pa poudariti, da reprezentanco vedno sestavlja selektor.

Romun Gheorghe Cretuje imel pogodbo z odbojkarsko zvezo do konca iger v Parizu. Po porazu je bil zelo čustven in neposreden. Kako je z njegovo reprezentančno prihodnostjo in ali razmišljate o kakšnem drugem selektorju?

Na dan po porazu, ko delava intervju, sem se kar precej pogovarjal s Cretujem, ampak se te teme nisva niti dotaknila. Oba se zavedava, da naju ta pogovor še čaka. Lahko vam zagotovim, da bo zdajšnji selektor naša prva izbira. Ne vem pa, kakšno ima pogodbo s poljskim klubom, ali ima sploh možnost voditi še reprezentanco. To so teme, ki jih bova načela v prihodnjih dneh.

V kolikšnem času lahko pričakujemo odločitev?

Spomnite se, da sva se s Cretujem o tej temi pogovarjala po svetovnem prvenstvu v Ljubljani (odvijalo se je septembra predlani, op. p.), pogajanja pa so sva končala aprila lani. Cretu ni enostaven pogajalec, ko pa se z njim dogovoriš, da v projekt vse. Zato ga razumem, da se mora o svoji prihodnosti pogovoriti z družino. Verjamem, da se bo z njim lažje pogovarjati, ko se stvari umirijo, lahko pa zagotovim, da bom dal vse od sebe, da Cretu s svojim strokovnim timom ostane slovenski selektor. Če mi to ne bo uspelo, bom tako kot vedno doslej stremel k temu, da bodo imeli naši reprezentanti ustrezne pogoje in okrog sebe najboljše strokovnjake.

Kaj so dale olimpijske igre v Parizu slovenski odbojki?

To težko ocenjujem s prizorišča, lažje pa odgovorim, kaj so dale tem fantom. Olimpijske igre so jim bile sanje. Ali se bo zato v slovenski odbojki kaj bistveno spremenilo, bi rekel težko. Težko namreč pričakujem, da bi bil nivo reprezentančne odbojke v Sloveniji na višji ravni, kot je. Odbojka je iz anonimnosti in neprepoznavnosti prišla na prve strani slovenskih medijev. Reprezentanca je postala ena izmed treh ali petih najboljših na svetu, odvisno od tega, o katerem obdobju govorimo. Olimpijske igre dojemam bolj kot izpolnitev želja generacije, ki je tekmovala v Parizu, kot izpolnitev ciljev slovenske odbojke. Ob tej zgodbi verjamem, da v Parizu nismo bili zadnjič na olimpijskih igrah. Nekoč bomo na največjem športnem tekmovanju tudi z žensko reprezentanco.

Znano je, da je Odbojkarska zveza Slovenije v minusu. Bodo igre v Parizu vplivale na boljšo finančno kondicijo?

Dejstvo je, da smo imeli težave, da smo bili ujeti v neke spletne zgodbe, o katerih ne bom razlagal, saj ni pravi čas za to. Svetovno prvenstvo v Ljubljani je imelo pozitivni učinek z enoletnim zamikom. Finančno stanje zveze je boljše. Je pa res, da se pod mojim vodstvom v prvi vrsti ukvarjamo s športom, šele kasneje financami. Če nekaj potrebujemo in je za doseganje najvišjih ciljev potrebno storiti nujno, potem bomo vedno v to naložbo tudi šli. Stroški Odbojkarske zveze Slovenije so vedno naložba. Objektivno dejstvo je, da se naložbe obrestujejo. Dejstvo je tudi, da odbojkarska zveza danes bistveno lažje pridobiva sponzorje, naš proračun je šestkrat večji od dneva, ko sem prevzel zvezo.

In kolikšen je proračun?

Okrog tri milijone evrov letno. Od tega zberemo četrtino od institucionalnih virov. V veliki večini smo zavezani, da moramo vsako leto, ali pa vsaj drugo organizirati veliko tekmovanje, da popravimo finančno krvno sliko.

Kakšno pa je trenutno stanje odbojkarske zveze?

Tako dobro, kot stojimo trenutno, nismo že dolgo. Odkar sem predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, je društveni sklad negativen. Tako blizu ničli, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli.

Ste še vedno v šestmestnem evrskem minusu, saj smo lahko iz medijev razbrali, da je vaš dolg znašal že 850 tisoč evrov?

Znašal je tudi že 970 tisoč evrov. O tem v javnosti nismo govorili. Kot sem že omenil, smo bili po svetovnem prvenstvu ujeti v spletne prevare, o katerih bom raje molčal. Še vedno je dolg šestmestni, v tem trenutku pa po mojem mnenju znaša med 100 in 200 tisoč evri.