Kino je v španoviji s filmom pljusknil po svetu kot cunami. Najprej pa je bilo treba izumiti film. V drugi polovici 19. stoletja je ideja povezati slike v premikanje in ustvariti zgodbo navdihovala številne ustvarjalce. Za nastanek filma, kot ga poznamo danes, so bili ključni različni izumi in posamezniki. Iznajdba filmske kamere leta 1890 je omogočila snemanje prvih, manj kot minuto dolgih filmov. Praktično istočasno je bila v Franciji in ZDA predstavljena naprava, poimenovana kinetoskop, ki je predvajala premikajoče se slike, a si jih je skozi odprtino lahko ogledala le ena oseba naenkrat. Ko pa sta brata Lumière leta 1895 v Parizu ljudem prikazala prvi film, se je dvignil val, ki je preplavil svet. Še istega leta so si prvo filmsko predstavo, za katero so morali gledalci plačati vstopnino, ogledali v Berlinu. Že leto kasneje se prve filmske projekcije odvijejo tudi v Sloveniji. Ne samo v Ljubljani, v Celju so si na primer prvi film lahko ogledali le sedem mesecev kasneje kot na Dunaju.
Filmi so se pred pojavom kinodvoran predvajali v prostorih, v katerih so lahko razvili platno za projekcijo in jih zatemnili. Največkrat so bile to glasbene in plesne dvorane, sejmišča in gostišča, sčasoma pa so se začele pojavljati tudi prve kinodvorane, prostori, ki so bili namenjeni izključno filmskim projekcijam.
Film je postajal umetnost in vse bolj prefinjena obrt. Kinodvorane so postale prostor srečevanj, druženja, občudovanja filmskih podob in navsezadnje svojevrsten pobeg v osamo. Oboje pa je bilo predvsem dober posel. Razvoj tehnologije in prihod zvočnega filma sta dala obema še nov zagon. Kinodvoran je bilo vedno več, film je postal množična umetnost. Tudi po definiciji, v kateri so se teoretiki zedinili, da lahko nekaj za množično umetnost označimo takrat, ko mojstrovine vidijo in občudujejo milijoni ljudi, v času, v katerem so ustvarjene.
Množičnost in popularnost sta kinodvoranam kmalu prinesli še dodatno funkcijo. Postale so nov informativen in propaganden kanal. Pred filmskimi projekcijami so začeli predvajati oglase, pojavljati so se začeli tudi kratki informativni filmi, ki so v obliki obzornikov, dnevnih in tedenskih poročil vztrajali vse do prihoda televizije. Takrat se je po vsem svetu prvič začelo govoriti o »smrti« kina.
Zlata doba
Kinematografija je v Sloveniji doživela največji razcvet šele po drugi svetovni vojni, ob podržavljenju in naglem širjenju kinematografov. Število kinodvoran in obiskovalcev se je v slabem desetletju potrojilo. Televizorjev, ki so kasneje postali nepogrešljiv del vsake dnevne sobe, še ni bilo, zato je bil kino edina možnost za ogled filmov, ki so bili izjemno priljubljeni. V večjih mestih je bilo po več kinodvoran, Ljubljana jih je na primer imela enajst. Kino je bil priljubljen. Pred blagajno je bila velikokrat dolga vrsta, nekateri so čakali že ure pred odprtjem. Leta 1960 je bil tako dosežen absolutni rekord, saj si je filmske predstave v Sloveniji ogledalo kar 17 milijonov obiskovalcev.
Napoved konca
Prihod televizije je, kot je bilo že omenjeno, prvič napovedal konec kina. Število obiskovalcev je začelo padati, a kino je preživel. Kinematografi so se komaj dobro oddahnili od napada televizije, ko jih je napadla nova zalega. Pojavili so se satelitska televizija, video predvajalniki in kasete VHS. Videoteke z večinoma piratskimi kopijami so postale gonilo razvoja vsakega kraja, njihovo število pa je bilo približno tolikšno, kot je danes število pekarn. Vse to se je poznalo tudi na obisku. Leta 1986 je kino obiskalo 2,7 milijona gledalcev, leta 1992 pa je v kino prišlo le še 1,5 milijona ljudi. Kinodvorane v manjših krajih so se začele zapirati. Precej je bila za to kriva tudi dotrajana prikazovalna tehnika, poglaviten razlog pa je bilo pomanjkanje obiskovalcev.
Po svetu so se že prej, pri nas pa po letu 2000, začeli pojavljati prvi multipleksi. Če kje, potem na kinematografskem trgu od nekdaj vedo, da je nihanje obiska stalnica te dejavnosti. Prilagajanja, nova ponudba in tehnične rešitve ter boj za obstanek. Multipleksi so ljudem prinesli drugačno izkušnjo obiska in dojemanja filmskih predstav. Iz kinodvoran so naredili centre zabave. Žur plac, kjer s prijatelji najprej odigraš partijo biljarda, potem si s polnim naročjem pokovke ogledaš film, nato pa se po lokalih zabavaš še do dveh, treh zjutraj. V Sloveniji je prvi zrasel ljubljanski Kolosej, ki je že v prvem letu obisk kina na splošno v Ljubljani povečal za 40 odstotkov, na nekaj več kot milijon gledalcev. Koloseju se je naslednje leto pridružil Planet Tuš v Celju, mestne kinodvorane pa so izgubile še tistih nekaj gledalcev in druga za drugo začele ugašati projektorje.
Kino je dobil nov zagon, obiskovalci novo izkušnjo. Multipleks je postal merilo razvoja posamezne mestne občine, od Murske Sobote do Kopra. A veselje in rast števila obiskovalcev nista trajala dolgo. Po kinu je udarilo spletno piratstvo. Leta 2005 je obisk v kinih padel približno za petino. Sledila je gospodarska kriza.
Rezultat krize je bil takšen, da je Kolosej neslavno propadel, kinematografe Planeta Tuš pa je prevzel Cineplexx. Najslabše v tem napadu na kinematografe sta jo odnesla Ljubljana in Maribor. V Ljubljani so do pomladi leta 2022, ko je Cineplexx na Rudniku odprl svoj sedmi multipleks v Sloveniji, delovali samo Kinodvor, Slovenska kinoteka in Kino Bežigrad, v Mariboru pa se je leta 2017 na zapuščini nekdanjega Koloseja odprl Maribox. Toda število obiskovalcev se je kljub temu še vedno manjšalo.
»Slovenija je zaradi svoje majhnosti in tudi zaradi nerazumevanja pomembnosti ohranjanja izkušnje kina kot kulturne dobrine malce posebna, saj je njena mreža kinematografov izrazito skromna. In namesto da bi se razvijala, že dolga leta stagnira. Že samo v Ljubljani smo priče izrazitemu pomanjkanju kinodvoran. Na obrobju mesta sicer deluje Cineplexx, ponovno naj bi se odprl tudi Kolosej, a v samem središču mesta redno delujeta le dve kinodvorani – Kinodvor in Slovenska kinoteka, na obrobju središča mesta pa še Kino Bežigrad. V primerjavi z začetkom devetdesetih let, ki sovpadajo tudi z osamosvojitvijo države, ko je imela Ljubljana deset redno delujočih kinematografov, je to res velik upad. Drugod po državi je še slabše. V Sloveniji imamo, denimo, zelo dobro razvit sistem in mrežo zelo dostopnih splošnih knjižnic, povsem drugače pa je, ko govorimo o kinematografih ali denimo knjigarnah. In če nečesa nimaš v bližini, tega seveda ne moreš konzumirati,« trenutno stanje opisuje direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos.
Art kino mreža
Pojav multipleksov je povzročil prevlado ameriških komercialnih filmov v naših kinih, ki so po letu 2000 predstavljali že 95-odstotkov celotne filmske ponudbe. V želji po prikazovanju kakovostnejše filmske produkcije se je pojavila ideja o ustanovitvi Art kino mreže, ki pa je bila, kot pravi danes njen podpredsednik Jure Matičič, ustanovljena predvsem iz zelo praktičnega razloga, in sicer zaradi digitalizacije: »Po letu 2010 se je filmski trak začel poslavljati in pred kini je bil izziv, kako zagotoviti sredstva za prehod na digitalno predvajanje filmov. Zelo realna je bila grožnja, da se bodo zaradi previsokega vložka v novo digitalno opremo kinematografi zapirali drug za drugim. Mreža je takrat pripravila študijo primerov dobrih praks digitalizacije po Evropi, država je zagotovila nekaj sredstev za nakup novih projektorjev, veliko večino pa so prispevale lokalne skupnosti in kinematografi sami. In prav prehod na digitalne projektorje je omogočil rast števila gledalcev, saj smo naenkrat imeli dostop do prav vseh filmov, ki smo jih lahko predvajali kadarkoli.«
Art kino mreža danes šteje 29 članov v 28 slovenskih mestih, ki skupaj upravljajo 34 filmskih dvoran. Štirje člani se ukvarjajo izključno s kinematografsko dejavnostjo, ostali pa so kulturni centri oziroma kulturni domovi, ki prikazujejo tudi filme. »V letu 2023 si je filme v vseh kinodvoranah na 10.054 projekcijah ogledalo 429.157 gledalcev. Od tega je 77 odstotkov obiskovalcev gledalo art filme, bodisi avtorske, evropske, nacionalne ali filmske klasike, kar 20 odstotkov pa slovenske filme. Art kino mreža ima s takšnim obiskom v nacionalnem okviru 22,7-odstotni tržni delež,« pojasnjuje Matičič.
Statistiko beležijo od leta 2011 naprej, ko si je filme v kinih, ki spadajo pod okrilje mreže, ogledalo 260.619 obiskovalcev, kar pomeni, da so v dobrih desetih letih skoraj podvojili število gledalcev.
Največ gledalcev v multipleksih
Kino je bil od nekdaj poseben prostor s specifičnimi karakteristikami, ki so vplivale na gledalca: temen prostor, veliko platno, visoka glasnost, posebna osvetlitev, posamični sedeži in množica ljudi, ki uživa v predstavi. V več kot sto letih obstoja je šel skozi zelo zanimive vzpone in padce. Današnji čas gotovo ni njegovo zlato obdobje, tudi zaradi tega, ker so kinematografi sedaj le ena od možnosti za ogled filmov. Različne pa so tudi možnosti, v kakšnih dvoranah in na kakšen način si lahko filme ogledamo.
V Sloveniji je trenutno največji prikazovalec Cineplexx, ki ima na sedmih lokacijah skupno 41 kinodvoran in več kot 8200 sedežev. »Cineplexxovi kinematografi so odprti vse dni v letu, vendar število projekcij ni vsak dan enako. Med tednom pripravimo približno od 110 do 120 filmskih projekcij, ob koncih tedna pa približno 160. Število projekcij je odvisno od dolžine aktualnih filmov. Letno se v naših dvoranah zavrti okrog 46.500 filmskih projekcij,« pojasnjuje Andreja Purger iz Cineplexxa in dodaja, da za današnje občinstvo obisk kina ni več samo ogled filma, ampak tudi kulturni dogodek, zabava, druženje. »Ogled filmskega spektakla na velikem platnu v zatemnjeni dvorani in ob vrhunskem ozvočenju se namreč ne more primerjati z ogledom filma na prenosnem računalniku ali mobilnem telefonu v domači dnevni sobi,« še pravi.
Kino je dejavnost, ki mora za svoj obstoj nenehno slediti hitremu tehnološkemu razvoju in spremembam življenjskega okolja ter navadam obiskovalcev. »Kinematografska dejavnost je zelo specifična, saj za svoje poslovanje potrebuje velike in dostopne površine s parkirišči, moderno tehnično opremo ter dvorane. Obiskovalcem želimo zagotavljati vrhunsko kino izkušnjo in pester nabor kino vsebin, zato sledimo novostim na področju tehnologije, udobja in vizualnih učinkov,« pripoveduje Purgerjeva.
V Mariboru je največji kinooperater Maribox, ki se je leta 2017 naselil v stavbi nekdanjega Koloseja. Multipleks ima 10 dvoran in skoraj 2000 sedežev, na dan pripravijo okoli 20 projekcij, čez konec tedna še nekoliko več. Tudi tu stavijo predvsem na edinstveno izkušnjo obiskovalcev. »Maribox je prvi v Sloveniji gledalcem ponudil najnaprednejši zvočni sistem, ki obiskovalcem omogoča izjemno prostorsko doživetje zvoka. Dvorane imajo nova projekcijska platna in projektorje, ki so opremljeni z najsodobnejšo lasersko tehnologijo. Prenovljen je tudi 3D sistem, z najsvetlejšo sliko in ultra lahkimi očali. Dvorane so posodobljene z novimi, udobnimi sedeži, v treh dvoranah so tudi sedeži VIP, ki omogočajo izjemno kino izkušnjo,« delovanje in usmerjenost Mariboxa opisuje direktor Stipe Jerič.
Najbolj usodna je bila korona
Kino je preživel vse tegobe. Še najbolj ga je zdesetkala epidemija kovida. »Leta 2019 smo imeli po kinematografih po vsem svetu občuten porast gledalcev. Potem je udarila korona in sedaj se v nekaterih evropskih državah zaradi različnih razlogov še borijo, da bi dosegli predkoronske številke, medtem ko smo jih v nekaterih kinematografih, kar velja tudi za Kinodvor, že dosegli,« pravi Metka Dariš, direktorica Kinodvora, in dodaja, da bo letošnje leto po vsej verjetnosti rekordno po številu obiskovalcev. »Presegli smo vsa naša pričakovanja, celo leto 2019, ki je bilo zadnje leto pred korono in naše najboljše leto do sedaj. Ljudje so se vrnili, in ne samo to, obisk se še veča.«
Tudi v Art kino mreži opažajo, da se gledalci vračajo v kino. Kot pojasnjuje Matičič, smo v letih 2022 in 2023 predvsem priča zdravemu okrevanju in vračanju publike v dvorane. »Če rast obiska v kinih Art kino mreže primerjamo z nacionalnimi podatki o obisku v kinih, lahko ugotovimo, da obisk pri naših članih konsistentno raste, medtem ko nacionalni obisk pada. Leta 2011 si je v slovenskih kinih filme ogledalo 2,9 milijona gledalcev, v letu 2023 pa le še 1,8 milijona,« še dodaja.
Število gledalcev se počasi vrača na številke, ki so jih dosegali pred korono, tudi v multipleksih. »Od prevzema Mariboxa smo beležili konstantno rast števila gledalcev. Žal je tudi delovanje Mariboxa močno zaznamovala pandemija. Skoraj dve leti je bilo delovanje kinematografov zaradi kovidnih ukrepov zelo omejeno, najprej z zaprtjem, nato zlasti s prepovedjo prodaje hrane in pijače. Že v letu 2022 smo obisk, glede na preteklo leto, več kot podvojili. Za celotno kinematografsko dejavnost, ne samo Maribox, velja, da se še zmeraj nismo vrnili na predkovidno število kino obiskovalcev. Ocenjujemo pa, da se bo v prihodnjem letu število gledalcev vendarle ponovno okrepilo,« upad števila gledalcev, ki ga je povzročilo zaprtje ob izbruhu korone, opisuje direktor Mariboxa Jerič.
Raznoliko občinstvo
Tako kot se kinodvorane razlikujejo med seboj, se razlikuje tudi občinstvo. Nekateri prisegajo na zabavo, doživetje, kokice in gazirane pijače, drugim so bližje umetniški, avtorski in neodvisni filmi. Ljubiteljev slednjih je nedvomno veliko, kar dokazujejo tudi razprodane projekcije Ljubljanskega filmskega festivala. Razvila se je celo tradicija nekaterih obiskovalcev, da si vzamejo programsko knjižico in potem v predprodaji označijo filme ter kupijo vstopnice. Med seboj primerjajo sezname in delijo priporočila s prijatelji.
Kot pravi podpredsednik Art kino mreže Matičič, je vrst občinstev sedaj več, predvsem se razlikujejo od kina do kina. »Ljubljanski Kinodvor, ki je naš največji član, ima zelo drugačno občinstvo kot Gledališče Park v Murski Soboti, Kinogledališče Tolmin ali na primer Mestni kino Domžale, ki ga vodim sam. Nenazadnje se različni kinematografi programa lotevajo na specifične in sebi lastne načine, vsak pa je pri tem programsko neodvisen,« še dodaja.
Kot ugotavljajo v Kinodvoru, imajo njihovi obiskovalci zelo radi skandinavski film, med najbolj gledanimi je tudi glasbeni dokumentarec o Amy Winehouse, zelo obiskani so prav tako filmi ženskih režiserk, slovenski film in dva filma Wesa Andersona, avtorja, ki ima pri njih svoje zvesto občinstvo.
Kar se tiče občinstva v Kinoteki, je po besedah direktorice Ženje Leiler Kos to generacijsko zelo različno, izobraženo in tudi zelo kultivirano. »Morda smo celo edini kino, ki gledalcev pred projekcijo ne opozarja, naj izklopijo telefone in ne motijo drugih v dvorani – ker nam tega enostavno ni treba početi in bi bilo morda do našega občinstva celo žaljivo,« pravi.
Nekoliko drugačno je občinstvo v multipleksih. Kot pojasnjujejo v Mariboxu, je njihova publika predvsem mlajša, prevladujejo najstniki in družine. »Program se oblikuje tako, da ustreza vsem generacijam, z art filmi in neodvisno produkcijo poskrbimo tudi za zahtevnejšo publiko. Je pa kino občinstvo vse bolj zahtevno tudi glede udobja in tehnične opreme, dobro pozna evropske in svetovne trende in trudimo se, da jim z ustreznimi investicijami poskušamo ves čas slediti,« pravi Stipe Jerič.
Obiskovalci najraje gledajo grozljivke, v lanskem letu so bili najbolj gledani filmi Hitri in drzni, Barbie in Oppenheimer, letos pa prevladujejo predvsem animirani filmi, doslej pa sta bila najbolj gledana Jaz baraba 4 in Vrvež v moji glavi.
Prihodnost
Kino bo preživel. Še vedno, ko so mu stregli po življenju, se je nekako izvlekel. »Kino je že od svojih začetkov podvržen stalnim izzivom, smrt so mu napovedovali tako rekoč že vse od njegovega začetka. Nič ni uničilo kina, saj bolj ko so ogledi filmov dostopni na druge načine, bolj se ljudje zavedajo, kako nenadomestljivo je doživetje v kinu,« pripoveduje Metka Dariš, direktorica Kinodvora.
Tudi direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos meni, da se kinu ni treba bati za preživetje: »Že ko je v petdesetih letih preteklega stoletja televizija sunkovito začela osvajati gledalce, so mnogi kinu napovedovali zadnje ure. Podobno se je zgodilo v osemdesetih letih ob razmahu video predvajalnikov in kaset VHS. Naslednja velika grožnja je prišla v obliki pretočnih platform, ki so vzniknile v zadnjem desetletju, še zlasti pa so se utrdile v času epidemije kovida. A kljub vsem tem napovedim kino še vedno ostaja del filmske kulture.«
Kino je poseben. Kino je doživetje. Kino prinaša zgodbe in spomine. Tudi v prihodnje se bo prilagajal spremembam in novostim ter ohranjal gledalce. Film je navsezadnje najlepše gledati v kinu, saj je, kot pravi Jure Matičič, narejen za veliko platno.
