Tam je letos potekal finale svetovnega pokala v gorskih tekih, že ta konec tedna pa neumornega organizatorja športnorekreacijskih prireditev čaka novo odgovorno delo. V vlogi dolgoletnega člana organizacijske ekipe ljubljanskega maratona in certificiranega merilca tekaških prog bo Šarf skrbel za to, da bo na tekmovalnih trasah v prestolnici vse potekalo, kot mora, že prihodnji teden pa bodo njegove misli usmerjene v daljno Afriko, kamor se odpravlja na povabilo kenijskih tekačev.

Petinšestdesetletni Tomo Šarf je že od mladih nog navdušen amaterski športnik. Kot organizator je na področju gorskih tekov dejaven že dobrih 45 let. Več kot četrt stoletja je v vlogi prvega moža skrbel za razvoj slovenskih gorskih tekov, prav toliko časa je aktiven tudi v Svetovni zvezi za gorske teke, ki ji zadnja leta tudi predseduje.

Moja naloga je skrb za traso, ki jo vsako leto prilagajamo tako številu nastopajočih tekačev in posledičnim logističnim zahtevam kot morebitnim spremembam prometnega režima v prestolnici. V organizacijski ekipi se v prvi vrsti trudimo, da je pot za tekače čim hitrejša in čim privlačnejša, tekačem prijazna, bi rekel. Pri tem je treba imeti v mislih tisoč in eno malenkost. Treba se je izogniti določenim točkam v mestu, kot so zdravstvene ustanove, železniška in avtobusna postaja, nakupovalna središča, prečkanja železniške proge itd. Izvedba tekaških prireditev namreč zaradi varnosti tekačev zahteva zapore določenih odsekov cest za določen čas. V bistvu gre za doseganje optimalnega kompromisa med varnostjo tekačev in nejevoljo meščanov, ki jim zapore prekrižajo načrte. Glavnino dela skupaj z ekipo opravimo že mesece pred samim tekmovanjem.

Pred leti smo z največjo spremembo trase doslej poskrbeli za to, da maratonska razdalja (42 kilometrov) končno tudi v slovenski prestolnici poteka v enem samem krogu. Marsikdo si težko predstavlja, koliko usklajevanja in natančnega poznavanja okolja je potrebnega za tako spremembo. Zaradi lanske gneče na cilju 10- in 21-kilometrskega teka smo letos popolnoma spremenili 10-kilometrsko progo in tudi premaknili čas starta teh tekačev. Ljubljanski maraton se ponaša s certifikatom svetovne atletske zveze, ki med drugim zahteva točnost nazivne dolžine proge. Zato je ob vsaki spremembi proge potrebna nova točna izmera. Le tako imajo doseženi časi mednarodno veljavo, kar se tiče morebitnih rekordov ali doseganja norm za velika atletska tekmovanja.

Živimo v realnem svetu, vendar se vedno skušam držati načela, da se pri delu srečujemo z izzivi, ne s problemi. Tako gre lažje. Pri organizaciji prireditev na prostem se organizatorji vselej srečujemo s takimi ali drugačnimi vremenskimi razmerami, na katere pač nimamo nikakršnega vpliva. Upam, da bo tako tudi ostalo, kljub vsej računalniški znanosti in umetni inteligenci. Če se le da, se skušamo držati pravila »računajmo na najboljše, a bodimo pripravljeni na najslabše«. Pred leti nam jo je na dan maratona zagodel sneg. Na cestah sta nas ob štirih zjutraj, ko smo začeli preverjati traso, pričakala podrto drevje in nekaj centimetrov debela snežna odeja, ki je prekrila vse talne oznake. Imeli smo kar nekaj dela, da smo pripravili progo. Tako organizatorji kot tekači tega maratona ne bomo nikoli pozabili!

V preteklosti se nam je zaplet na progi zgodil tudi zaradi res nesrečnega spleta okoliščin in neizkušenega redarja: zaradi hitenja rešilca na nujni vožnji je moral redar tik pred prihodom prvih tekačev spremeniti cestno zaporo, ki mu je ni uspelo pravočasno popraviti. Najhitrejši maratonec je zgrešil progo in odtekel dodatnih 500 metrov ter končal tek na drugem mestu. Za nevšečnost smo se mu opravičili in mu vseeno podelili primerno nagrado za dosežek.

Ljubljanski maraton slovi po hitri progi. Zadnja leta ima prireditev najvišji status maratonov na svetu, ki je pogojen s certificirano progo. Večina tekačev se tudi strinja, da je proga v Ljubljani izredno slikovita in da mesto predstavlja v najlepši možni luči. Kar pa se tiče svetovnega maratonskega rekorda, lahko rečem, da so to želje organizatorjev vseh maratonskih preizkušenj po svetu. Ljubljanski župan Zoran Janković nas je že pred leti vprašal, kaj bi bilo treba narediti, da bi bil svetovni rekord dosežen v Ljubljani. Povedali smo mu, da bi bili za to potrebni ogromni denarni vložki skozi daljše časovno obdobje, pa še ob tem ne bi bilo nobenega zagotovila, da bi bil rekord res dosežen in bi Ljubljana prevzela primat maratonu v Berlinu ali njemu podobnim.

Žal tudi tu velja, da je denar sveta vladar. Z visokim denarnim skladom lahko pritegneš res vrhunske tekače, ob tem pa je treba dobro poznati tekaško sceno in imeti dostop do menedžerjev, ki razporejajo tekače po svetu. Za razliko od zagrizenih rekreativcev, ki se udeležijo tudi po deset in več maratonov na leto, namreč vrhunski tekači na leto odtečejo zgolj dva pomembna maratona: enega spomladi, drugega jeseni. »Hitra« trasa pri tem igra pomembno vlogo. Pomembni so tudi narekovalci tempa teka – zajci. V teku je namreč podobno kot v kolesarstvu, za katerega velja, da je edini ekipni šport, v katerem zmagujejo posamezniki. Kot rečeno: ljubljanska proga je hitra, kar dokazuje rekord proge (2:04:59). A žal nimamo pogojev, da bi pritegnili še boljše tekače. Proračun ljubljanskega maratona ne dosega niti desetine proračuna »velikih« maratonov. Največji maratoni na svetu imajo po 30.000 udeležencev, ki tečejo na 42 kilometrov, v Ljubljani pa naštejemo približno 2000 maratoncev in okrog 5000 tekačev polmaratoncev in še toliko tekačev na desetki. Ostalo so udeleženci šolskih in otroških tekov. V svetu je maratonski svet precej drugačen kot pri nas. Šport je tam velik biznis in tudi maraton je velik biznis: naj bo vrhunski ali rekreativni. Mednarodne korporacije vlagajo milijone v razvoj športne obutve, oblačil in druge opreme za tekače.

Naj spomnim, da je do leta 2015, ko je prireditev s približno 22.000 tekači dosegla vrhunec, udeležba na ljubljanskem maratonu naraščala iz leta v leto. Takrat smo se znotraj organizacijske ekipe resno pogovarjali o največjem številu tekačev, ki ga središče Ljubljane še omogoča s svojimi omejitvami, predvsem z vidika logistike. Po koncu epidemije covida, ko smo tudi v Ljubljani imeli upad tekačev, je morda bolj kot doseganje limita in privabljanja najelitnejših tekačev pomembno, da se usmerjamo na tekače iz sosednjih držav: Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Balkana. Zadnja leta jih v Ljubljano privabljamo tudi s pomočjo predstavitev ljubljanskega maratona na tekaških sejmih in v sodelovanju z agencijami, ki so usmerjene v organizacijo nastopov na maratonih.

V času, ko smo na Šmarni gori že proslavljali deseto obletnico rekreativnega teka, je tekmovalne gorske teke iz Italije, kjer se je udeleževal tekmovanj, ob koncu osemdesetih v Slovenijo pripeljal Franci Teraž. Omenjeni navdušeni tekač iz Mojstrane je bil skupaj s trenerjem Lojzetom Pungerčičem med najbolj zaslužnimi za to, da se je naša država umestila na gorskotekaški zemljevid. Tudi sam sem bil že v mladosti navdušen nad rekreacijo v gorskem svetu. Nekaj časa sem se udeleževal tudi tekem, še bolj pa sem se posvečal organizaciji tekem. Petindvajset let sem bil na čelu združenja za gorske teke v Sloveniji. V tem času je naša država uspešno izpeljala dve evropski prvenstvi in svetovno prvenstvo v gorskih tekih ter dve svetovni prvenstvi v gorskem maratonu, organiziranih je bilo tudi preko dvajset tekem za svetovni pokal. Dolga leta se posvečam tudi delu v Svetovni zvezi za gorske teke: najprej kot član izvršnega odbora, nato sem en mandat oddelal kot generalni sekretar, leta 2021 pa sem postal predsednik zveze.

Seveda, izvrstni klasični dolgoprogaši so pogosto tudi vrhunski gorski tekači. Dejstvo je, da vrhunski maratonec na sezono odteče v povprečju le dva maratona, enako velja za premišljene rekreativce. Če imaš zmogljiv »motor«, ga lahko hitro prilagodiš na hribovite proge, kjer se teče oziroma strmina ni tako huda, da tek preide v hojo. Po drugi strani pa ekstremni gorski teki, med katere sodi tudi Grintovec, zahtevajo več specialnega treninga. Zadnja leta opažamo, da se čedalje več tekačev s cest seli v naravo, v hribe. Gre za nekakšen umik iz urbanega okolja, z asfalta v naravo, kar kljub svoji vlogi pri maratonu močno pozdravljam. Vse bolj postajajo priljubljeni tudi tako imenovani trail teki, ki so postali neke vrste konkurenca cestnim tekom.

Afriški tekači so na vrata gorskih tekov začeli trkati že pred desetimi leti. Ne le kenijski maratonci, vrhunski so tudi kenijski gorski tekači. A v gorskih tekih se ne obrača toliko denarja kot v cestnih tekih ali denimo v katerem koli drugem športu. Kenijci si zato zelo prizadevajo, da bi v svoji državi priredili veliko tekmovanje v gorskem teku in tako še bolj poskrbeli za promocijo te discipline med svojimi rojaki. Med obiskom Šmarne gore so me kenijski trenerji povabili, da se jim v novembru, ko bo v Keniji prvo večje tovrstno tekmovanje pod okriljem Kenijske atletske zveze, kot predsednik Svetovne zveze za gorske teke pridružim in pomagam pri uveljavljanju tega športa v državi.

Generacija, ki nas je razveseljevala z medaljami pred desetletjem ali dvema, nas je nekako razvadila. Poleg tega se je konkurenca v tem času povsem spremenila – belopolti tekači se danes le izjemoma uvrstijo na zmagovalni oder večjih tekmovanj. Kljub temu imamo nekaj fantov in deklet, ki so sposobni vrhunskih dosežkov, kar so dokazali tudi na letošnji Šmarni gori.

Tako je. Lokalna prireditev s startom v športnem parku policijske akademije v Tacnu in ciljem na Šmarni gori je z leti prerasla v eno najodmevnejših mednarodnih gorskotekaških prireditev. Osnovni spirali okoli Šmarne gore smo leta 1992 dodali zanko preko Grmade, pred leti smo dodali še manjša podaljška v Tacnu in na Sedlu. Proga je odtlej dolga deset kilometrov, tekači pa morajo premagati dobrih 700 metrov vzponov in 350 metrov spustov. Poznavalci menijo, da je proga zahtevna, ker vsebuje vse elemente gorskega teka – za dosego dobrega rezultata mora biti tekač hiter na ravnih delih, spreten in pogumen na spustih ter močan in vzdržljiv na vzponih, skratka – popoln gorski tekač.

Tako kot se je spreminjala proga, se je spreminjala tudi konkurenca. Šmarnogorska preizkušnja je leta 2001 postala finale svetovnega pokala v gorskih tekih, v svojem tekmovalnem koledarju pa jo imajo najboljši gorski tekači z vsega sveta dolga leta kot stalnico. To potrjuje tudi pogled na listo najhitrejših vseh časov: med zmagovalci so vsako leto elitni tekači, ki se sicer redno uvrščajo na zmagovalne stopničke na velikih tekmah, med njimi so seveda tudi imena iz sveta maratona. Da gre pri šmarnogorskem teku, ki ga prirejamo v okviru tekaškega kluba Šmarnogorska naveza in gostilne Ledinek, za enega največjih gorskotekaških dogodkov na svetu, so pred štirimi leti potrdili tudi ljubiteljski tekači z vsega sveta: v spletni anketi so namreč Tek na Šmarno goro izglasovali za »naj gorski tek« vseh časov. Tistega leta, ko so bili organizatorji širom po svetu zaradi covidne panike prisiljeni odpovedovati prireditve kot po tekočem traku, smo mi uspešno izvedli šmarnogorski tek.

Pa ne le rekorda, ampak tudi drugih izvrstnih kenijskih tekačev. Sobotno klasično tekmo, ki je letos ponovno štela za svetovni pokal, so zaznamovali Kenijci. V moški konkurenci so namreč ti tekači osvojili prva štiri mesta, najhitrejši med njimi Richard Atuya Omaya pa je tako, kot ste omenili, dosegel celo nov rekord proge (41:30). Od prejšnjega rekorderja proge Italijana Baldaccinija, ki si je rekord lastil deset let, je bil hitrejši za dve sekundi. Najboljša Slovenca sta bila Timotej Bečan na osmem mestu med moškimi in Nuša Mali na petem mestu med dekleti. Na petkovem Rekordu Šmarne gore, kjer se tekači med seboj že od leta 1991 merijo po najkrajši poti od vznožja do vrha najbolj obiskane ljubljanske izletniške točke, je Slovenec Luka Kovačič poskrbel za to, da je zmaga ostala doma.

Saj vendar velja, da se mora zaveden Slovenec vsaj enkrat v življenju povzpeti na najvišji slovenski vrh. Za številne je to življenjski projekt načrtovanja, vadbe, izbire opreme, pogledovanja v nebo in čakanja na najustreznejše vremenske razmere ter še vrsta drugih komplikacij. S tremi mladostniškimi prijatelji oziroma sodelavci smo se tega lotili davnega leta 1987 na naš način – s kolesi iz Ljubljane do Krme in seveda peš na vrh Triglava in nazaj. 170 kilometrov kolesarjenja, pa na Triglav gor in dol. V pol dneva. Tri ure kolesarjenja izpod Aljaževe Šmarne gore do Krme, pa dobre tri ure za pot do Aljaževega stolpa, pa slabe tri ure za pot navzdol in še tri ure kolesa. Če zmoremo. V časih, ko smo v gore hodili izključno z velikim nahrbtnikom in v pumparicah. Za gorske teke in gorsko kolesarjenje ter prosto plezanje takrat tudi še nihče ni slišal. Raznih energijskih gelov ali napitkov v tistih časih seveda še ni bilo, v nahrbtniku smo imeli nekaj kosov domačega jabolčnega zavitka ter bidon s cedevito ali takratnim Krkinim maratonikom.

Povezali smo se celo z nacionalno televizijo, ki je zagotovila snemalca na poti in na vrhu Triglava, s tem pa smo bili deležni tudi velikega zanimanja občinstva. Naslednje leto smo zadevo nadgradili – s kolesi smo se podali na Mont Blanc. Za pot do Chamonixa smo izbrali pot, ki nas je vodila preko čim več visokih alpskih prelazov, kot sta legendarna najvišja Stelvio in Iseran. Po skoraj tridesetih letih smo triglavski podvig ponovili. Pretežno šestdesetletniki, še vedno sodelavci, šlo je za neke vrste krepitev tima, bi lahko rekli. Da vidimo, ali smo temu še kos. Mladostniški cilj smo prilagodili: takrat ko je dan najdaljši, smo si zadali opraviti pot v času od sončnega vzhoda do zahoda. Naša ekipa, ki so jo povezovali ljubezen do zdravega duha v zdravem telesu, mladostna zagnanost in strast do aktivnega življenja, je vse leto pridno vzdrževala svojo kondicijo, večkrat smo si omislili tudi skupne treninge. Sicer pa s kolegi med svojimi kolesarsko-pohodniškimi izleti nikoli nismo tekmovali med seboj, ampak smo se trudili čim bolj uživati. Še pred mrakom smo običajno že sedeli v gostilni in ob ocvrtem piščancu z velikim zadovoljstvom podoživljali dogodivščine na poti.

Letos smo podvig izvedli desetič in potrdili, da je bilo zadnjič. Ampak nikoli ne reci nikoli.

Običajno se najbolj spomnimo trenutkov, ko nam je šlo za nohte, ko je prihajalo do zapletov. Nikoli ne bom pozabil poti na svetovno prvenstvo na Borneo, ko je eden od mladincev na letališču v Bangkoku opazil, da nima letalske karte. Seveda je bilo tudi veliko nepozabno lepih doživetij, povezanih s samimi potovanji ali z dosežki naših športnikov. Recimo naše prve medalje leta 1998 in 1999 mi bodo za vedno ostale v spominu. Reunion in Borneo. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli …

Imel sem srečo, da sem se ukvarjal s športom, ki me je vodil v kraje z neokrnjeno in čudovito naravo. Menda sem prestopil meje več kot petdesetih dežel in povsod sem znal poiskati tisto, kar me je pritegnilo. Sicer pa velja pregovor, da je povsod lepo, a doma je vendarle najlepše. Da se tega zaveš, moraš pokukati tudi preko plank.

Še ena nepozabna zgodba, ki mi bo za vedno ostala v spominu. Zaradi tehnične napake je letalo po šestih urah leta obrnilo tik pred brazilsko obalo in se vrnilo v Madrid. Drugi poskus poleta se je končal že na letalski pisti v Madridu, tretji je bil nato uspešen. Potem smo v etapah z letalom in terenskim avtomobilom prerajžali razdaljo med Barilochem in Ushuaio. Srečali smo s tamkajšnjimi Slovenci, kot ljubitelji hribov pa seveda nismo izpustili ogleda gora Cerro Tore in Fitz Roy ter Torres del Paine. Vtaknili smo nos v patagonske ledenike in pampe ter tamkajšnji živalski in rastlinski svet. Zares drugačen svet!

So. Šport mi je bil položen že v zibelko. Moja mama je bila v prvih povojnih letih državna prvakinja v smučanju, oče je bil zagrizen planinec. V Litostroju, kjer je bil v službi, je bil ustanovitelj planinskega društva in pobudnik za postavitev koče na Soriški planini. Potem pa … Ko sem bil star nekje petnajst let, me je v družbi približno dvajsetih pohodnikov povabil s seboj na planinski izlet. Odpravili smo se na Škrlatico, ki je drugi najvišji vrh v Sloveniji in je na določenih odsekih precej izpostavljen. Bil sem poln energije in ker je bil tempo skupine zame prepočasen, sem sam pohitel do vrha gore. Tam sem potem dobri dve uri čakal pohodniško druščino z očetom na čelu in vmes »oddremal eno kitico«. Bil sem prepričan, da bo oče kot vodja izleta ponosen name, on pa me je ob prihodu na vrh Škrlatice pred vsemi pohodniki močno okrcal, ker sem se oddaljil od skupine. Ker takrat nisem razumel njegove bojazni, se mi je hoja v hribe močno zamerila in kar nekaj let sem potreboval, da sem vzljubil gorski svet. Vmes sem zabredel v kolesarske vode in tam preživel mnogo lepih trenutkov.