Norveška in Oslo sta topogledno sicer na boljšem kot Švedska in Malmö ali Stockholm, kjer mladoletni mafijci po novem obračunavajo ne le med seboj, marveč tudi s sorodniki svojih nasprotnikov, a je tudi v eni najbogatejših držav na svetu, tisti, ki svetu veselo prodaja nafto, medtem ko se sama vozi v teslah, v predmestjih napeto.

Oliverjev roman, v katerem je zelo prepričljivo opisal svet, v katerem štirinajstletni mladeniči hodijo naokrog z noži za pasom, prepričani, da le brazgotine iz fanta naredijo moža, je izšel leta 2023 in iz mladega pisatelja čez noč naredil zvezdo. Oliver trdi, da je v romanu zgolj opisal, kar je sam živel. Morda so se opisani dogodki dogajali več ljudem in v daljšem časovnem obdobju, pravi, a je napisano nedvomno avtentičen prikaz življenja mladih, ki odraščajo na robu norveške družbe.

Oliver, ki ima tako kot glavni junak njegove knjige po očetu norveške korenine, je že leto dni po izidu romana mednarodno odmeven avtor, s številnimi prevodi, kmalu tudi slovenskim. Medtem je v domovini postal neke vrste literarni pridigar, ki hodi od šole do šole in mladeničem, komaj kaj mlajšim od sebe, vliva upanje, da obstajajo tudi drugačne poti od tiste, ki se jim ponuja na ulici. Skratka, izjemno zanimiv in tudi simpatičen mladenič, ki sem ga imel priložnost spoznati, ko je prejšnji konec tedna na Švedskem predstavljal švedski prevod svojega prvenca.

Ko sem mu povedal, da sem iz Ljubljane, mu je obraz zažarel. »Lahko bi živel v Ljubljani,« je rekel, kot bi govoril o dekletu in ne o mestu. In mi pojasnil, da je letos poleti obiskal Ljubljano in nameraval v njej preživeti nekaj dni, a je nato ostal mesec dni.

»Kaj si počel v Ljubljani mesec dni?« sem ga začuden vprašal, ker sem kot predsodkov poln človek verjel, da lahko enaindvajsetletnik v mestu išče zgolj živahno nočno življenje in alternativno kulturo. A enaindvajsetletni Oliver Lovrenski mi je s samoumevnostjo sivolasega pretendenta na Nobelovo nagrado odgovoril: »Pisal sem.«

Seveda. Kaj drugega pa naj počne pisatelj, ki je na najboljši poti, da osvoji svet?

»Cel mesec sem sedel ob Ljubljanici in tudi po sedem ur na dan pisal,« je nadaljeval Oliver, meni pa se je v glavi že pletla senzacionalna zgodba o tem, kako je eden najbolj vročih evropskih pisateljev – angleški prevod romana Da vi var yngre je že napovedan pri prestižni Penguin Random House in se bo nedvomno prodajal po letališčih, črpalkah in veleblagovnicah – mesec dni ustvarjal v mojem mestu. Morate priznati, da se to sliši vrhunsko. Skoraj tako, kot če bi v Ljubljani nov roman pisala Sally Rooney. V Čajni hiši, recimo. Ali kot če bi Charles Bukowski nekoč mesec dni popival in pisal v Šumiju.

Zato sem v mislih že videl mlade Norvežanke in Norvežane, kako množično derejo v Ljubljano in se slikajo za mizo, kjer je veliki Oliver Lovrenski napisal lep del svojega drugega romana, videl sem, kako za Norvežani prihajajo Švedi in potem Angleži in potem cel svet. Užival sem v teh namišljenih prizorih, ker če že moramo imeti turizem, potem imejmo vsaj kulturnega, sem si mislil in tako zelo me je zaneslo v ta sanjarjenja, da sem Oliverja prosil, ali mi lahko zaupa, kje točno v Ljubljani je pisal tisti mesec dni.

»V Tozdu. Ob Ljubljanici,« je rekel. »V Tozdu. Ob Ljubljanici,« sem ponovil za njim. »Poznaš?« je vprašal. »Poznam,« sem rekel, a nisem dobro skril razočaranja, zato me je Oliver čudno pogledal, češ kaj za vraga je narobe s Tozdom. Ali pa z mano, ki ne maram Tozda. »Tozda ni več ob Ljubljanici,« sem mu dejal. »Zaprli so ga.« »Kako zaprli?« se je začudil. »No, niso ga ravno zaprli, prestavili so ga. Stran od Ljubljanice,« sem mu pojasnil. »Ampak to je bil super lokal!?« je ugovarjal. »Seveda je bil,« sem se strinjal z njim, »a takšne pri nas še raje zapremo. Ali prestavimo.« Kot nekoč Šumi. Kot pozneje Čajno hišo. »Žal mi je,« je rekel Oliver.

Ja, tudi meni je bilo žal. Tako blizu smo bili temu, da bi Ljubljana postala mesto, v katerem se je pisala zgodovina svetovne literature, a kaj ko pri nas vse, kar spišemo, z veseljem tudi izbrišemo. Še tistih nekaj kotičkov Ljubljane, o katerih je mogoče povedati zgodbo, počasi izginja z zemljevida mesta ali pa blodi po njem. In mestno središče postaja vse bolj bledo in brezbarvno, četudi se fasade hiš in izložbe trgovin še tako bleščijo.

»Drugič raje pridi na Fužine,« sem rekel Oliverju, »ker so Cubana, Lakotnik in Sombrero še vedno na svojem mestu. Da o Sladkem grehu ne govorim. Na Fužinah ni nobene nevarnosti, da bi lokal, v katerem si napisal roman, čez noč izginil. Na Fužinah se zgodbe kopičijo in zato so Nove Fužine v resnici veliko starejše od Stare Ljubljane.«

»Stara Ljubljana,« sem pojasnil Oliverju, »je v resnici najnovejši del Ljubljane. Staro Ljubljano so namreč včeraj zgradili, danes pa jo že prenavljajo.«