Na vprašanje, katera politična stranka je ob nepričakovanem obratu izgubila malo, katera precej in katera veliko, je mogoče odgovoriti relativno lahko in brez posebnega dvoma. Še nedolgo tega so bile na isti ladji vse politične stranke in so vse, razen Levice, trdile, da je referendum treba izvesti sedaj in ne kdaj kasneje.
Škoda je, a ni enaka za vse
Temeljni iniciator padlega referenduma so bili poslanci SDS. Januarja 2024 je namreč Tomaž Lisec kot prvopodpisani vložil pobudo za razpis referenduma o JEK 2. S tem je SDS dosegla dvoje. Vlado je prisilila, da je izstopila iz lastnih časovnih okvirov, referendum je morala organizirati mnogo prej, kot je načrtovala in želela. Doseganje širokega političnega konsenza in ustrezne strokovne razprave so bili s tem omejeni. Osrednje prizorišče političnega spopada je postal parlament, kjer je iskanje skupnih rešitev in interesov koalicijskih strank in opozicije veliko bolj tvegano in naporno. Tu pa so politični interesi gladko preglasili ekonomske, ideološke argumentacije pa zdravorazumske razmisleke.
Če torej pogled usmerimo naprej, lahko rečemo, da bo največje breme propadlega posvetovalnega referenduma prešlo na Svobodo. SDS, ki je vrgla žogico, je očitno presodila, da ji distanca prinese manjše tveganje kot sodelovanje. Za SD in NSi velja podobna politična računica. Še najmanjšo škodo bo doživela Levica, čeprav ji NSi in SDS pod skupno mantro očitata, da sodeluje s svojimi protijedrskimi zarotniki iz civilne družbe. V vsej tej šlamastiki je izgubila slovenska politična srenja, vsaj začasno pa so pridobili državljani Slovenije.
Kaj ostane ob referendumu
Toda posvetovalni referendum o prihodnosti jedrske energije ni edina vrsta sodobne demokratične participacije. Na to kaže primer iz Nizozemske, kjer so pred zgraditvijo dveh novih nukleark našli drugačne poti povezovanja idej in neposrednega vključevanja državljanov v oblikovanje strateških političnih odločitev. Tedanja vlada premierja Marka Rutteja se je pred volitvami zavezala dvigu podnebnih ciljev in zgraditvi nukleark. In sporočila, da se od zastavljenih ciljev nima namena odmikati, da pa jo zanima, kakšne probleme pri njeni nameri vidijo državljani. Lahko torej rečemo, da je nizozemska vlada manj demokratična, ker odločitve o tako pomembnih in velikih investicijskih projektih ne prepušča referendumski volji državljanov?
Težko. Ker referendumsko odločanje ni krona demokratičnosti in državljanske participacije, zlasti ne pri kompleksnih, dolgoročnih in dragih investicijah. Župan občine Borsele, Gerben Dijksterhuis, se je s konkretno demokratično iniciativo odzval takoj, ko je Rutte sporočil, da je njegova občina za gradnjo novih nukleark najprimernejša. Odločil se je, da bo uporabil institut deliberativnega foruma kot eno od oblik neposredne demokracije. Svojim občanom in državljanom ni ponudil zgolj enoplastnega vprašanja, ali podpirajo uporabo jedrske energije ali ne, ampak v kakšnih okoliščinah se jim gradnja elektrarne zdi sprejemljiva in v kakšnih ne. Nizozemci so demokratičnost postopka zagotovili tako, da so z žrebom izbrali sto naključnih ljudi. Dali so jim na voljo šest mesecev časa in potreben mir, prostor, organizacijsko, tehnično in finančno podporo, vse potrebne in razpoložljive informacije za kakovostno presojo. Ljudje so se lahko učinkovito osredotočili na problem, možne rešitve, koristi in škode, brez spektakla medijskih in političnih kompanij. Ni bilo javnih oddaj, ki bi med seboj primerjale jedrske projekte na Finskem, v Franciji ali Veliki Britaniji. Ni bilo obračanja vprašanj, ki bi različno misleče vodilo v še odločnejšo obrambo lastnih pogledov in s tem v še globlji konflikt. Člani deliberativnega foruma so se posvetili poglobljenim pogovorom, pogledom vseh relevantnih strok, pa tudi zagovornikov in nasprotnikov jedrske energije ter iskanju skupnih presečišč. In ko jih je zanimala izkušnja ljudi, ki z gradnjo jedrske elektrarne živijo, so se sami vkrcali na ladjo in se napotili v sloviti Hinkley Point C v Veliko Britanijo. V pogovoru z županom, prebivalci bližnjega mesta, kmeti in delavci pa tudi vodjami projekta so zastavljali tista vprašanja, ki so se zdela relevantna njim, ne vprašanja, ki so primerna za dramaturško pripravo televizijskih soočenj.
Pol leta pozneje so imeli župan Dijksterhuis in predstavniki države pred seboj rezultat, ne ravno v obliki 95 Luthrovih prevratniških tez, temveč 39 zahtev. Z njimi so prebivalci Borseleja povedali, kdaj in kako so pripravljeni podpreti gradnjo dveh jedrskih elektrarn. Javna diskusija v državi se je zares odprla šele tedaj, ko je sto državljanov sprejelo svoje odločitve in jih tudi argumentiralo.
Nizozemska torej ni izbrala referenduma, kot smo to želeli storiti v Sloveniji. Odločila se je za deliberacijo, ki je veliko bolj celovita in napredna oblika demokratičnega odločanja. Nasprotno od referenduma ne ponuja le možnosti izbire ali – ali, ampak omogoča dejansko iskanje odgovorov na vprašanja: zakaj in pod kakšnimi pogoji, kaj in kako, koliko in po čem? To je oblika participativne demokracije, ki je nujna ne le za uresničevanje podnebne, temveč tudi energetske demokracije. Stabilnost oskrbe in stroški energije so namreč ključni razvojni in socialni problem družbe, tudi naše.
Kako torej naprej
Koalicijske stranke imajo po umiku novembrskega referenduma skupen interes. Če želijo slediti koalicijskim zavezam in mandat pripeljati do konca, morajo vzpostaviti zaupanje ljudi. Tega s samim zakonom o JEK 2 seveda ni mogoče doseči. Zaupanje ljudi je mogoče vzpostaviti na dva načina. Prvi bi lahko bil nekakšen referendumski popravni izpit. Se pravi, da bi vlada vnovič razpisala posvetovalni referendum o JEK 2 in ga tokrat tudi uresničila, s podporo opozicije ali brez nje. Toda državljani lahko odločamo zgolj o tem, ali gremo v podnebni prehod z jedrsko energijo ali ne. Ne moremo pa odločati, ali je bolje zgraditi 1000 MW ali 1600 MW elektrarno, ali recimo zgolj podaljšati obratovanje NEK do leta 2050. Druga možnost je radikalno drugačna zastavitev odločanja s pomočjo neposredne demokracije. Model deliberacije lahko izpeljemo mimo dosedanjih strankarskih praks in prevar, ki potem po čudnih kanalih pridejo v javnost. Vladna koalicija, ki politično »normalizacijo« države razglaša kot temelj svojega mandata, lahko na tak način dokaže, kako odločanje vrača civilni družbi. Prvo odločitev so oblasti opustile, na drugo še čakamo.
Če torej rečemo »ne« strankam in tudi nevladnim organizacijam, ostanejo samo še državljani. Za začetek bi morali takoj oblikovati relevantno interdisciplinarno strokovno projektno skupino in kasneje, če je treba, samostojno družbo za zgraditev JEK 2 po zgledu 2TDK. Pomembno je, da je projekt zastavljen tako, da bi participativno-demokratične vzvode vgradili v projektni menedžment in ga obdržali ves čas morebitne gradnje JEK 2. To je namreč projekt naslednjih desetih, petnajstih vlad, zato bi morali deliberacijo zapisati v nastajajoči zakon o JEK 2. Konstruktivno sodelovanje državljanov je treba izvesti skozi ves projekt, ne glede na to, ali gremo na referendum ali ne. Obstaja pa še druga možnost, da namreč deliberacijo s splošnim zakonom uvedemo pri vseh velikih in strateško pomembnih infrastrukturnih projektih, kot so to naredili Francozi. Če želimo projekt voditi vključujoče, z žrebom izberemo reprezentativno skupino državljanov. S tem vključimo v proces odločanja kvalificiran pogled ljudi, ki niso nujno strokovnjaki ali poklicni politiki, so pa aktiven, odgovoren del skupnosti, ki jih bo projekt zadeval. In prav ti naključno izbrani državljani lahko na osnovi objektivne razprave pridejo do rešitev, ki so dejansko sprejemljive ne le zanje osebno, temveč tudi za skupnost, del katere so. Energetski, socialni in družbeni razvoj se tako vrača k izvirni demokratični formi.
Stojimo torej pred resno družbeno alternativo. Pri tem je pomembno, da državljanom ne prepustimo za navidezno javno razpravo mesec dni časa, kot to določa zakon o referendumu in ljudski iniciativi. Ali pa demokratičnost možne izbire omejimo na tri, štiri pogovorne oddaje, katerih cilj je na prvem mestu gledanost, šele na drugem pa kaj tretjega. Namesto tega jim moramo omogočiti šest do osem mesecev ustvarjalnih presoj, neposreden stik s strokovnjaki, gospodarstveniki, predstavniki nevladnih organizacij … Oni vodijo diskurz, določajo vsebinske probleme, in ne nekdo tretji. In cilj je rešitev konflikta, ne zapolnjevanje obskurnega medijskega prostora. Seveda pa potrebujemo pred začetkom deliberacije jasno (javno) politično zavezo, da bo oblast spoštovala in upoštevale zahteve, ki jih bo deliberativni forum na koncu postopka predstavil slovenski javnosti.
Takšen participativen pristop se veliko bolj prilagaja kriterijem demokratičnega odločanja, vključevanja in povezovanja idej, stroke in ljudi kot referendumsko obkrožanje križca nad »za« ali »proti«. Referendum in referendumske kampanje običajno ločujejo ljudi na različne tabore, zagovornike tega ali onega scenarija, gradijo na političnih razlikah. Deliberativni model je, nasprotno, konsenzualen, ljudje pridejo do skupnih stališč, kaj želijo in zahtevajo pri tem ali onem scenariju razvoja. Šele tu se začenja prava pot iskanja rešitve. Njen finale je lahko tudi zavezujoči referendum. To bi lahko bila pot do morebitne gradnje jedrske elektrarne.
Zavedati se moramo, da se pri pogovoru o drugem bloku jedrske elektrarne Krško odločamo o projektu, kjer nobena projekcija za nadaljnjih dvajset ali trideset let ni trdna, ker po logiki stvari ne more biti. In podobno velja za druge možne energetske alternative, kot so plin in obnovljivi viri. Na končni rezultat energetskega in podnebnega prehoda vplivajo številni ekonomski, energetski, notranje- in zunanjepolitični dejavniki. Vse, kar lahko predvidevamo, je, da bomo imeli v prihodnosti opraviti z naraščajočim povpraševanjem po električni energiji in da nas odlašanje in zamikanje odločitve o tem, katere vire bomo uporabili, ne vodi v varne vode.
V vseh dosedanjih razpravah še najmanj govorimo o finančnih okvirih še vzdržne investicije v JEK 2. Ekonomika sedanjih energetskih scenarijev do leta 2050 in čez je na pol poti med slabim vedeževanjem in dobrim sprenevedanjem. Z njo ni mogoče dokazati smiselnosti jedrske energetske alternative in to je največja težava dosedanjih razprav. Realni stroški JEK 2 bodo presegli raven letnega proračuna države, tretjino letnega BDP. Takšna investicija lahko državo pri prvi resnejši ekonomski krizi privede do ekonomskega roba politične suverenosti, o kateri politiki tako radi govorijo. Podobnih tveganj ne najdemo nikjer drugod.
In kaj, če se ne premaknemo, kaj, če ostanemo, kjer smo
Sedanje stanje je slabo, za koalicijo in tudi za opozicijo. Padec referenduma je negativno vplival na zaupanje državljanov v politiko in na splošno razpoloženje v družbi. Ponuja pa priložnosti za to, da končno poglobimo in moderniziramo razumevanje demokracije. Da od ustaljenih (okostenelih) kriterijev parlamentarizma in prav takšnih praks energetske politike preidemo v trajnostno energetsko politiko, ki temelji na kriterijih obstojnosti in sprejemljivosti.
Pomembno je, da vlada izstopi iz oblikovanja politik za štirimi zidovi in od zgolj občasne legitimacije svojih odločitev. Pri projektih, kot je drugi blok nuklearne elektrarne Krško, je dobro slediti smernicam, ki jih postavljajo mednarodne organizacije, tudi skupna vizija evropskega razvoja in dobre prakse odločanja v nekaterih naprednih državah EU. Če bo vlada sprejela zakon o JEK 2 in ne bo izvedla niti referenduma niti deliberacije, bo v temelju nadaljevala politiko, s katero je doživela politični poraz. To za vladajočo koalicijo ne bi smelo biti sprejemljivo. Če pa bo sprejela standarde, ki rešujejo problem legitimnosti s pomočjo vključenosti državljanov, bo odprla poti nove politične kulture. Deliberacija je model utrjevanja medsebojnega spoštovanja z načeli konsenza, potrjevanja skupnosti in zavezništva.
Demokratizacija odločanja je druga stran vključevanja načel trajnosti. Vlada lahko državo modernizira na ključnem področju odločanja, sočasno pa zagotovi tudi njeno razvojno suverenost. Energetika je preprosto preveč pomembno področje, da bi jo lahko zanemarili. Ekonomsko in politično, socialno in okoljsko.
Dr. Črt Poglajen je politolog,
dr. Bogomir Kovač je ekonomist.
