Smučarski skoki so od nekdaj unikaten šport. Praktično ni jih mogoče primerjati z nobeno drugo športno panogo, saj se z njimi ni mogoče ukvarjati zgolj za zabavo in hobi. Smučarski skakalec si profesionalen – v trenažnem procesu – ali pa to nisi. Zaradi naštetega se panoga že od samega začetka ukvarja s težavami razširjenosti. Za športom ne stoji nobena industrija, krog sponzorstev je zelo majhen. Zato pa so smučarski skakalci od nekdaj znani kot junaki svojih narodov. Med gledalci je šport postal priljubljen, ker na skakalnici lahko spremljajo svoje junake, ki počnejo nekaj, česar sami ne morejo.
Dlje kot je skakalec letel, bolj je bil spoštovan. Pod vznožji skakalnic se je vedno zbiralo ogromno število gledalcev, na olimpijskih igrah leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu menda celo 150.000. Skoki so se razvijali naprej. V 20. stoletju se je svetovni rekord spreminjal praktično iz leta v leto, vrhunec pa so doživeli leta 1994, ko je Toni Nieminen s Finskega v Planici kot prvi zemljan uradno preskočil dvestometrsko znamko. Razvoj se tu ni ustavil. Čeprav se svetovni rekord postavlja počasneje, je prejšnje vodstvo skakalnega pogona z Avstrijcem Walterjem Hoferjem na čelu poskrbelo, da je šport še naprej rasel. Smučarski skoki so predvsem po njegovi zaslugi v televizijski program uvrščeni v najugodnejšem terminu za gledalce. Avstrijec se je leta 2020 po 28 letih poslovil s položaja direktorja smučarskih skokov pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS), njegovo mesto pa je prevzel Italijan Sandro Pertile. Nekdanji nordijski kombinatorec je ob začetku svojega mandata napovedal številne spremembe v športu, ki mora zahtevnemu občinstvu vedno ponuditi kaj novega. Za zdaj mu ni uspelo uvesti nobene, vsaj ne takšne, ki bi šport dvignila na višjo raven, vsaj delček krivde za to pa nosi tudi zadnji škandal na Norveškem. Vse številke zadnjih let kažejo na zmanjšanje zanimanja za smučarske skoke.
