Vse to seveda skrbno spremlja Moskva, nas nekaj v Forumu za človekove pravice Milivoja Katnića pa sta organizirala med drugimi Črnogorski PEN in seveda Helsinški odbor Črne gore. Osebe nekako poznate: psiholog Žarko Korać, podpredsednik vlade Srbije v času Zorana Đinđića, Nenad Čanak, ugledni Vojvodinec in nekdanji predsednik Lige socialdemokratov, eden prvih, ki so tudi institucionalno in zunaj tega pomagali pri padcu Slobodana Miloševića, novinarka Tamara Nikčević, črnogorski pisec in predsednik PEN Milorad Popović, eden od arhitektov spremembe usmeritve Mila Đukanovića od srbskega vazala do glavnega človeka pri uresničitvi neodvisnosti Črne gore, zatem Tarik Gunersel, turški književnik, Boris A. Novak bi se nam moral oglasiti po videu, a se ni mogel, znani novinar Vlado Vurušić, pisec teh vrstic in tako naprej in tako naprej.
Lahko bi rekli ugledna druščina, iz katere pa prav nihče veliko ne pomeni, a ki ji je do človeka, ki je opravljal posebne naloge, tako da je bil prosrbski oblasti očitno trn v peti. Katnić je med drugim vodil preiskavo proti Svetozarju Maroviću, nekoč uradno drugemu človeku Črne gore in predsedniku unije te dežele in Srbije, čigar premoženje se ocenjuje na nekaj deset milijonov evrov. V nekem trenutku je bil Marović skoraj močnejši od Đukanovića, a je obtožen malverzacij, korupcije in nezakonite pridobitve premoženja. Marović se je branil s prostosti, kar je izkoristil za beg, najprej v Švico (verjetno zato, da bi si zavaroval denar), potem pa – v Srbijo.
Na Balkanu ni dobrega dela, ki ne bi bilo kaznovano
Brez obtožnice in brez dokazov, ad hoc, orientalsko, surovo, balkansko je oblast, ki je na volitvah leta 2020 zrušila tridesetletno vladavino Mila Đukanovića, zaprla nekdanjega posebnega tožilca. Ki je štiri leta pred tem, leta 2016, vodil operacijo preprečitve državnega udara, ki so ga, med drugim, pripravljale tudi stranke, ki so štiri leta pozneje prišle na oblast. Scenarij je bil večinoma ruski, izvajalci bi morali biti Srbi, stvar pa bi se morala začeti tako kot leta 1992 v Sarajevu ali pred nekaj leti v Kijevu. Vrinjeni specialci bi morali obleči uniforme črnogorske policije in začeti streljati na prosrbske demonstrante pred parlamentom. To bi bilo srhljivo bratomorno prelivanje krvi z daljnosežnimi nepredvidljivimi posledicami: v tem smislu – in lahko bi rekli, da nekdo iz Sarajeva, ta, ki to piše, nekaj ve o začetkih vojn na Balkanu – očitno ni bilo lahko najti nekoga, ki bi brez vesti in brez čustev pritisnil na sprožilec proti neoboroženim, ki govorijo njegov jezik. In ki se zavzemajo za iste ideje. Nova oblast trdi, da je vse inscenirano, a težko je verjeti tistim, ki so s pomočjo helikopterjev, specialcev in kriminalcev »dostavili« vladiko Joanikija v samostan na Cetinju. Prav to se je namreč zgodilo. Septembra 2021 so ob solzivcu in protestih vladiko Joanikija, naslednika Amfilohija Radovića, enega najmračnejših predstavnikov balkanskih devetdesetih, »dostavili« v samostan proti volji prebivalcev Cetinja. Cetinjčani ga tako tudi imenujejo – »Dostavljeni« in trdijo, da so bili pripravljeni streljati nazaj, če bi iz samostana streljali. Tedaj je bila ta država najbrž najbližje vojni. Poleg omenjenega dogajanja leta 2016.
Na vso srečo do oboroženega konflikta ni prišlo. Morda tudi zato, ker smo se iz lekcij, ki sta jih dobili Bosna in Hercegovina ter Hrvaška, nekaj naučili. In za to je bil očitno zaslužen tudi Milivoj Katnić. Toda na Balkanu ni dobrega dela, ki ne bi bilo kaznovano. Tehnično gledano je zunanja politika srbskega hegemonizma naredila veliko napak pri uresničevanju svojih ciljev. Na Hrvaškem so Srbi z več kot 12 odstotkov prebivalstva padli pod tri odstotke in niso dobili nobenega ozemlja, ki bi bilo pod njihovim nadzorom. V Bosni so po zaslugi angleškega ultimata in nesposobnosti bosanskega vodstva, ki se ni znašlo v okoliščinah pritiska v danem trenutku, dobili skoraj polovico ozemlja. In to je danes menda edino ozemlje v Evropi, kjer je mogoče z imeni vojnih zločincev poimenovati ulice, šole ali bolnišnice.
Edina stvar, ki je Beogradu skoraj povsem uspela na vojaško-obveščevalnem področju, je bil spopad Vojske BiH in Hrvaškega obrambnega sveta, kar je imelo za posledico vojne zločine in sodbo, po kateri so bili vodje tako imenovanega projekta Hrvaška skupnost Herceg Bosna kaznovani z okoli 140 leti zapora. Takrat je bilo med Bošnjake in Hrvate, čeprav skupaj tvorijo Federacijo BiH, vsajeno nezaupanje, ki ima za posledico privatne lobije na ravni politične manipulacije in velike segregacije, ki se izvajajo v večini krajev, kjer živijo Hrvati in Bošnjaki drug poleg drugega. Po pričevanju nekaterih od glavnih ljudi iz obveščevalne službe Srbije, ki so bili v sodnem postopku v Haagu, so imeli njihovi kadri pri tej operaciji pomembno vlogo. V trenutku, ko bo hrvaško vodstvo v BiH to priznalo, bošnjaški narod pa bo to sprejel in se soočil s svojimi zločini, bomo lahko govorili o medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Do takrat pa se bomo gledali izza imaginarnih pušk in čakali na novo priložnost za maščevanje.
Priljubljeni šport na Balkanu, ko gre za »reševanje« političnih konfliktov ...
Resrbizacija Črne gore
Drugi veliki »uspeh« globoke, temne strani srbske družbe, ki je v zadnjih dvajsetih letih večinoma pozicija, je resrbizacija Črne gore. Od osamosvojitve te države leta 2006 se je zdelo, da se je zavest ljudi dovolj povečala, da je država na jugu Balkana, jadransko-planinski konglomerat epske zavesti in lirskega izraza, stala na nogah in se vpisala v ne najbolj srečno, a relativno mirno družino, imenovano Evropa nacij. To je stara družina, v katere hiši streha stoji na videz relativno čvrsto, a so sobe od znotraj neprezračene, ko pa gre človek proti kleti, naleti na vse bolj mračne skrivnosti. Novi prostori, ki se dodajajo tej zgradbi, so polni slabih konstrukcij, nastalih kot rezultat dolgotrajnih napak pri vodenju oziroma gradnji teh entitet.
V tem smislu je Črna gora takšna majhna in trhla montažna hiša, ki jo je neka velika vojaška zveza (Nato, seveda) sprejela, da bi jo zaščitila pred rušenjem, ki bi se ga lotil njen dolgoletni arhisovražnik, ki hoče že več sto let prek Črne gore dobiti izhod na toplo morje. Mati Rusija. V tem smislu je usoda Milivoja Katnića – čeprav lahko vsak del njegove kariere opazujemo v različni luči – arhetipska: če se njegova situacija ne spremeni, če njegov status ostane enak, brez možnosti, da se mu zagotovi normalne pogoje obstanka ali vsaj da se proti njemu napiše veljavna obtožnica, proti kateri se s svojimi sodelavci lahko brani, bi bil to uvod v zaključek procesa, v katerem je v Črni gori mogoče, da Črna gora postane druga Republika Srbska. To je v končni konsekvenci tudi na dolgi rok nemogoče, pa vendar, ali ni težava vseh iluzij prav v manični izvedbi njihovih iracionalnih motivov?
Smo torej priča primeru, v katerem je treba z lomljenjem hrbtenice nekega človeka zlomiti usodo nekega celega obdobja in na njem izterjati dolg celega naroda. Glede česar se sedanji predsednik Republike Hrvaške Zoran Milanović obnaša zelo nečastno, ko pravi, da četniškemu vojvodi, kar je naslov, ki ga nosi današnji predsednik parlamenta Črne gore, in njegovim sodelavcem ne bi bilo treba prepovedati vstopa na Hrvaško. Poleg tega se manipulira tudi z dejstvom, da proti Katniću, ki je bil na začetku devetdesetih poročnik v vojnem odseku, ki je pošiljal rekrute v napad na Dubrovnik, hrvaško pravosodje ni objavilo obtožnice. Črna gora pa ni napisala obtožnice proti nikomur, ki je šel streljat na Dubrovnik, Vukovar ali Mostar. Prosrbskim oblastem bi povsem ustrezalo, da bi se nekdanjemu tožilcu Katniću pripisalo – vse.
Naša konferenca je potekala relativno uspešno, govorniki so pokazali zavidanja vredno poznavanje razmer, a ni bilo provladnih medijev, pripadnikov političnih strank in predstavnikov veleposlaništev Velike Britanije in ZDA. V tem primeru je vendarle treba izbrati, na čigavi strani si. Z vidika zahodne diplomacije lahko rečemo, da je vladavina Srbske pravoslavne cerkve samo faza v razvoju tamkajšnje demokracije. A če stvar pogledate od blizu, na terenu – to ni tako. Saj je na sceni – regresija. Tako kot je dejal ugledni podgoriški odvetnik Nikola Martinović: »Dobro si zapomnimo, kdo smo bili danes v tej dvorani. Kajti čez nekaj mesecev bo na desetine ljudi trdilo, da so bili tukaj z nami, kajti ne Karadžić, ne Mladić, ne Milošević niso mogli niti slutiti, da bodo pristali v Haagu, a zgodilo se je ravno to. (…) Tolikšne količine krivic, zla in sovraštva Črna gora ni videla od leta 1948 in vladavine Aleksandra Rankovića.« Toliko torej o »osvobojeni« državi.
Čakajoč na razplet te situacije sem se spomnil naših prvih prihodov v Črno goro. To je bilo na začetku tisočletja, kot se danes lepo reče, ko smo s Cetinja prišli v Podgorico in imeli nekaj, kar bi se lahko imenovalo literarni večer, a je bilo pravzaprav zborovanje precej nemočnih zarotnikov, ki so tja prišli podpret prijatelje in kolege, katerih usoda je čista literatura. Imena Filip David, Ivan Lovrenović, Miljenko Jergović, Nenad Popović so znana južnoslovanski književni publiki, a usoda črnogorskih kolegov je res prvorazredna zgodba. Kajti kaj je, ko v svoji državi v svojem jeziku poskušate prepričati svoje rojake, da pripadajo svoji, ne pa neki drugi državi? Kje bi bilo to še mogoče? Dobro, na Bližnjem vzhodu.
Dvajset let pozneje smo spet tukaj v nekoliko drugačni sestavi, a s praktično enakim poslanstvom: da poskušamo sami sebi in drugim pojasniti, da Kotor vendarle ni Kragujevac, čeprav je Budva s svojimi novimi zgradbami postala Zlatibor na morju.
Nenavadno je le, da ljudi, ki to na glas povedo, preganjajo, proskribirajo, celo zapirajo.
V tem smislu je usoda Milivoja Katnića globoka realnost, ki pa je izrasla iz mita o lažni veličini.
In norčevanje iz usode enega človeka pred množico. V tem smislu ni treba biti v dilemi.
Treba je biti na strani človeka.
Ne glede na to, na kateri strani zgodovine ste.
