Zvrhano vrečo dobrih želja hočemo v času izgubljenih iluzij, ko se je število oboroženih konfliktov povzpelo na novo rekordno raven vse od začetka njihovega štetja po drugi svetovni vojni in se slika podoba sveta, ko sto mrtvih tu in tam ne pomeni nobene razlike pri sprejemanju političnih odločitev.
Je to brezbrižnost? Zasičenost z vojno? Malodušje? Nemoč kar koli spremeniti? Verjetno malce vsega. Svet vsaj v teh nihanjih med upanjem in brezupom ni nič drugačen kot prejšnja leta. V vsej svoji neperfekciji se je vrtel in vrtel. Morda smo le bolj izrazito dojemali in spremljali dve res grozoviti vojni, ki se odvijata na evropskem pragu, obe pa po svoji naravi razgrajujeta mednarodni svetovni red, do česar smo Evropejci zaradi življenja na pogoriščih dveh svetovnih vojn še posebej tankočutni. Kar 59 konfliktov ta čas poteka po svetu v enem najbolj vročih let po koncu hladne vojne. Vsak od njih na svoj način najeda humanost človeštva. Vsak od njih terja, da pogosta politična nemoč za ustavitev konfliktov ne preraste v družbeno zakrnelost, v kateri ljudje ne povišajo glasu ali dvignejo pesti upora.
Združenje jedrskih znanstvenikov je januarja letos pustilo nespremenjen čas na uri svetovnega potopa, ki simbolično kaže, koliko je svet zaradi dejanj ljudi še oddaljen od kataklizme. Devetdeset sekund pred polnočjo je. Ni veliko. In po polnoči se pepelka ne bo več spremenila v princeso. Svarilo znanstvenikov izpred enajstih mesecev ni ob koncu letošnjega leta prav nič manj aktualno. Razširitev vojne v Ukrajini je že takrat ob podnebnih spremembah in hitrem spreminjanju tehnologije z umetno inteligenco veljala za enega od zloveščih trendov. Jedrsko orožje, ki je s spremenjeno ohlapnejšo rusko doktrino njegove uporabe ta teden vnovič prešlo v središče svetovne pozornosti, pa za tisto, ki tudi zaradi visokih vlaganj Kitajske, Rusije in Združenih držav Amerike v razširitev ali posodobitev njihovih jedrskih arzenalov povečuje nenehno tveganje jedrske vojne zaradi napake ali napačne ocene situacije.
V tretjem letu vojne v Ukrajini je teh priložnosti za napačne ocene več kot dovolj. Razširjena ruska internacionalizacija konflikta s severnokorejsko pomočjo škornjev na terenu in iranskimi droni v zraku predstavlja po svoji naravi zagotavljanja boljšega položaja na bojišču enako vrsto poglabljanja konflikta kot ameriški umik zavor za napade z raketami dolgega dosega na ruskih tleh. Za zdaj kaže bolje Rusiji. Zgolj letos ji je uspelo osvojiti dodatnih 2700 kvadratnih kilometrov ukrajinskega ozemlja. 650 kvadratnih kilometrov osvojenega ruskega ozemlja v regiji Kursk je za Ukrajino majhen obliž, a ne tolikšen, da bi lahko zelo samozavestno stopala v leto vnovičnega prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo. Tudi zaradi te premoči na bojišču vsaj za zdaj ni pričakovati, da bo Rusija na napade z ameriškimi, britanskimi in francoskimi raketami dolgega dosega odgovorila s pritiskom na rdeči gumb jedrske gobe. Putin se še naprej igra z evropskim strahom, hkrati pa računa, da bo Trumpov takojšnji pritisk na Ukrajino tolikšen, da bo pod grožnjo hujšega poraza po morebitnem umiku ameriškega financiranja morala pristati na kompromise, ki bi jih Kremelj lahko razglasil za zadovoljiv konec »posebne vojaške operacije«.
Če ob letu izgubljenih iluzij o pravičnejšem svetu česa ni pričakovati, je to, da bodo morilci pripeljani pred roko pravice. Na to ne gre računati niti pri Vladimirju Putinu niti pri Benjaminu Netanjahuju, ki se lahko ameriške podpore nadeja še naprej po zamenjavi oblasti v Beli hiši, prav tako pa lahko računa na razklanost Evropske unije glede vsega, kar zadeva tako imenovano zaostrovanje odnosa do Izraela: sankcij in prekinitve političnega dialoga. Več kot leto dni je Netanjahuju uspevalo voditi genocidno vojno, v kateri je Gazo razkosal na več delov izraelskega nadzora, vojska pa se še lep čas ne namerava umakniti z območja, ki je postalo sinonim za dehumanizacijo človeštva, distopično družbo razpadlega civilnega reda ter votlo zvenečih besed »Nikoli več!«. Pet milijonov dolarjev, kolikor jih sedaj Netanjahu ponuja palestinskim informatorjem za vsakega osvobojenega talca iz Gaze, je še en velik posmeh vsem deklariranim ciljem vojne in nikakršna uteha za svojce ugrabljenih talcev, ki še upajo na čudež, ki pa ga Netanjahu ni pripravljen ponuditi.
Resignirani duh časa se med ameriškim medvladjem, v čakanju na prevzem vajeti Trumpove jastrebovske administracije v Beli hiši, kaže tudi v stopicanju na mestu pri vsakoletnih svetovnih pogajanjih o spopadanju s podnebnimi spremembami. Podnebna konferenca v Bakuju po lanskem in letošnjem vnovičnem rekordno vročem letu, množičnih poplavah, gozdnih požarih in drugih s podnebjem povezanih nesrečah, ki so prizadele na milijone ljudi po vsem svetu, daje videz vse premajhnega političnega in finančnega zagona za ustavitev segrevanja čez še obvladljivo povišanje za 1,5 stopinje Celzija.
Vse preveč se v praviloma sekularno delujoči (svetovni) politiki govori o bogu. Gostitelj podnebne konference COP29, avtokrat Ilham Alijev, ki je dober energetski partner EU, govori o fosilnih gorivih kot o daru boga. A pozabi omeniti, da je ta božji dar v njegovi državi koristil le peščici ljudi. Benjamin Netanjahu rad navdih za genocidna dejanja išče v bibliji. Kot izvoljen od boga se vidi tudi Donald Trump, ko pravi, da ga je bog očitno z namenom zaščitil pred gotovo smrtjo zaradi proti njemu izstreljene krogle. Če se vrnemo na tla realnosti, je recept, kako se izogniti svetovni kataklizmi v poplavi megalomanskih politikov, že dobro znan. Še enkrat so ga lani zapisali jedrski znanstveniki z željo, da se čas na uri svetovnega potopa zavrti nazaj. Ni treba veliko: ZDA, Kitajska in Rusija morajo o zmanjšanju globalnih nevarnosti voditi resen dialog, in to brez odloga. Niti v multipolarnem svetu to ne bi smela biti utopična želja.
