Azbest je med najbolj strupenimi snovmi na svetu, njegovo uporabo so v Sloveniji prepovedali leta 1996. Skozi tovarniški dimnik je bruhal celo stoletje. S cementom in azbestom so obnovili povojno Jugoslavijo, zgradili Univerzitetni klinični center in Cankarjev dom. Z njima so tudi pokopali okoli 3000 ljudi iz okolice tovarne, ki je pojedla vas pred njenimi vrati. Azbest je izginil, v Anhovo pa so začele prihajati stotine ton smeti. Dimniki puhajo še naprej. Cementni industriji se je pridružila smetarska. Smeti so cenejše od drugih goriv, dobički so večji. Njena pripoved o napadu na smaragdno dolino nima konca.

Moj brat Metod je bil pred sedmimi leti star 44 let, ko je umrl zaradi plevralnega mezotelioma. To je najhujša oblika azbestnega raka, razvije se na pljučni mreni. Zaradi takšnega raka in drugih, z azbestom povezanih bolezni je v srednji Soški dolini, v okolici cementarne Anhovo, skupno zbolelo ali umrlo 3000 ljudi. Ne samo v občini Kanal, kjer so ljudje najbolj množično nastradali, ampak tudi v Goriških brdih, v občinah Nova Gorica in Tolmin. V Brdih je ena cela vas ostala brez moških, ker so zaradi poklicnih bolezni pomrli vsi, ki so delali v Salonitu. Občina Kanal pa ima še danes največje število primerov raka glede na število prebivalcev v Sloveniji.

Še danes je okrog trideset odstotkov zgradb v Sloveniji pokritih z azbestnimi kritinami. S salonitkami. Bratova diagnoza je bila okoljski mezoteliom. Dobil ga je iz okolja. Pred smrtjo se je na Klinični inštitut za medicino dela prijavil za odškodnino. Odškodnina mu ni pripadla, saj je ne priznajo, če bolezen ni poklicna ali če nisi živel v okolici azbestne proizvodnje. Mezoteliom je verjetno dobil leta 1999, star 26 let, ko je rušil staro hišo, da bi zgradil novo. Nezaščiten je metal salonitke s strehe. Ko je bil bolan, mi je objokan pravil, da je bilo tako, kot bi sneg letel po zraku. Nitke azbesta so lahko zelo majhne in lahke.

Da. Brat je obžaloval, da se takrat ni zavedal, kako zelo nevarno je. Proizvodnjo salonita so v Anhovem opustili leta 1996. Na Primorskem smo sicer vedeli, da je azbest nevaren, ker je takrat resnica prišla ven. V Primorskih novicah so redno objavljali grozljive zgodbe o ljudeh, ki so oboleli trideset ali štirideset let po tem, ko so bili v stiku z azbestom. Ampak smo mislili, da je bilo nevarno samo za tiste, ki so z azbestom delali. Za tiste, ki so nosili vreče in azbest sipali v stroje ali z zidarsko žlico očistili lopatko, ki ga je vrtela. A je azbest zahrbten. V medicini velja, da je že eno vlakno lahko dovolj. Ne umremo pa vsi. Zdravnica, ki je obravnavala obolele delavce, mi je povedala, da so zgodbe zelo različne. Nekateri so bili v tovarni pol leta in »jih že zdavnaj ni več«, je rekla, drugi pa so delali 40 let in so še vedno živi. Ampak brat je kot otrok skupaj z drugimi otroki pri reki Branici lomil salonitke in metal žabice. Mogoče je tudi zato zbolel. Na bregovih so bili kupi odvrženih salonitk. Še danes se najde kakšna. Tudi po gozdovih in njivah. V Braniku sta bili vsaj še dve smrtni žrtvi zaradi mezotelioma, podobne starosti kot moj brat. Povsod po Sloveniji se pojavljajo smrti v tej generaciji.

Da, ampak v Soški dolini je koncentracija največja. Pa vendar ljudje, ki so tudi drugod odraščali v sedemdesetih letih v zlati dobi azbesta, še danes zbolevajo. Ne zbolevajo samo ljudje, ki so delali z azbestom, ampak ljudje, ki so se kot otroci igrali z njim. Mezoteliom ima latentno dobo od 15 do 40 let. Ko udari, ni rešitve. Povprečna prognoza v Sloveniji je 14 mesecev, nekateri žal umrejo tudi že v nekaj mesecih po diagnozi.

Zato, ker brez razumevanja ekonomskih in socialnih pogojev nastanka cementne industrije v Soški dolini ni mogoče razumeti, kako je ob smaragdni reki v najlepši dolini v Sloveniji nastala tovarna, ki je dolino presekala na dvoje in zaznamovala njene prebivalce. Tovarna je bila od vsega začetka internacionalna. V času Avstro-Ogrske je podjetnik Stock, iz iste družine, ki proizvaja tudi brendi, leta 1904 zagnal tovarno cementa v bližini Splita. Imenoval jo je Salonit, ker je bila cementarna v mestu Solin, ki so mu Italijani rekli Salona. Zidar Nibrant iz srednje Soške doline pa je Stocku v Split večkrat poslal vzorce laporja, ki ga je odkril, ko je žgal apno. Lapor je surovina za cement. Cel hrib nad Anhovim je iz laporja. Še danes ga na leto nakopljejo dva milijona ton. Stock je dolino poznal, ker je leta 1906 v Kanal prišla bohinjska železnica, za gradnjo katere je dovažal splitski cement in salonitke. S salonitom so začeli zamenjevati slamnate strehe, ki so rade zagorele zaradi isker z lokomotiv. Naključja so Stocka in Nibranta spravila skupaj, tako je leta 1910 kupil zemljišče in dobil pravico do izkopavanja kamenja in uporabe vodnih virov. Hrib je dal lapor, Soča vodo, ob reki pa je tekla železnica. Po vojni je leta 1921 odprl cementarno.

Od vsega začetka. Konec 19. stoletja je tovarnar Hatschek odkril, da je mešanica cementa in azbesta zelo trdna, odporna in negorljiva. Svojemu podjetju je dal ime Eternit. Bil je Čeh, ki je licenco prodal po vsem svetu in ustvaril veliko podjetje. Stock pa je v Anhovem začel proizvodnjo salonitnih izdelkov skupaj s cementom. Potrebe so bile vedno večje, proizvodnja je naraščala, tovarna je rasla in rasla.

Za čudežnega so ga imeli že stari Egipčani, ki so iz njega tkali negorljive obleke faraonov. Na današnjem Finskem so ga pred šest tisoč leti uporabljali za lončevino. Množično so ga uporabljali stari Grki in za njimi Rimljani. Rimljani so tkali azbestne robčke, ki so jih vrgli v ogenj in razkužili. V resnici je azbest kamen, a ima vlakna kot bombaž. V stari grščini asbestos pomeni neuničljiv. Oni so uporabljali dolga vlakna. Hatschek pa je začel šele v 19. stoletju uporabljati kratka vlakna. Prej niso vedeli, kaj bi z njimi.

Že rimski zgodovinar Plinij starejši je odsvetoval nakup sužnjev, ki so delali v rudnikih azbesta, ker so umirali mladi. Sodobnim proizvajalcem pa je bilo jasno, da imajo problem, že vsaj pred sto leti. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja zagotovo. Ampak že konec devetnajstega stoletja so na Dunaju vedeli, da je škodljiv. Prva žrtev je bila registrirana leta 1900. Leta 1918 v Ameriki zavarovalnice niso več hotele zavarovati delavcev, ki so delali v azbestni industriji. Leta 1924 je prišlo do prvega medicinskega dokaza povezave med azbestom in smrtjo. Nellie Kershaw je delala v azbestni tekstilni tovarni od 13. leta in je pri 33 letih umrla. Primer je zaslovel. Medicinska literatura na temo azbesta je eksplodirala. Britanska vlada je naročila pregled delavcev in na podlagi rezultatov študije leta 1931 sprejela prvo delovno uredbo za zaščito zaposlenih v azbestni industriji. Velika Britanija ima še danes zaradi zaščitne zakonodaje najmanj obolelih in umrlih zaradi azbesta. Že leta 1929 pa so azbestne cementarne ustanovile kartel, da so se medsebojno ščitile in skrivale resnico. Kartel je vodila cementarna Eternit.

Ne dokazujem jaz. To je razvidno iz medicinskih študij in zakonodaj, ki so jih sprejemali po vsem svetu. Še najbolj pa iz sodnih procesov proti vodstvom cementarn, ki so jih obtožili tudi uboja.

To je bila velika in pomembna tovarna. V obdobju od leta 1964 do 1994 je bilo v njej vsaj en dan zaposlenih skupno 6400 ljudi, od tega kar 90 odstotkov z Goriškega. Od leta 1947 do 1967 se je imenovala 15. september. Cela dolina je delala tam. Prišli so tudi iz drugih republik. Na višku je bilo hkrati zaposlenih več kot 2600 ljudi. To je bil glavni zaposlovalec vse od Drežnice, Kobarida in Breginja, Tolmina do Goriških brd in Nove Gorice. Po vseh teh krajih ljudje še danes obolevajo. Na začetku petdesetih let so imeli sicer velike težave s proizvodnjo, ker so Italijani s seboj odpeljali ves strokovni kader. Potem pa je skokovito raslo. Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila zlato obdobje, zrasla je ogromna nova tovarna. Iz azbesta niso delali samo kritin. Proizvajali so vse od loncev za rože in vodovodnih cevi do fasad. Streham je dal ime. Nihče ni rekel strešna kritina, to so bile salonitke. Vse, kar je ostalo in je bilo odveč, pa je končalo v Soči.

Ne vemo, od kdaj je vedelo povojno vodstvo. Na začetku, leta 1947, najbrž ne. V neki točki pa jim je moralo postati jasno. Aktivisti, ki so v dolini vodili bitko za priznanje smrtonosnosti in za odškodnine, so našli dokument, da je tovarna že leta 1967 pošiljala delavce na preglede na Golnik. Delavci pa niso vedeli, zakaj so jih tja pošiljali. Leta 1994 so aktivisti po zaslugi žvižgača dobili seznam domačinov, ki so vsi imeli diagnoze od milih do najhujših poklicnih bolezni. Veliko ljudi s seznama ni bilo več živih. V 27 letih jim niti njihov obratni zdravnik ni povedal, kaj jih čaka. Čeprav so v svetu o škodljivosti azbesta na veliko govorili že od štiridesetih let dalje, ko so že potrdili povezavo med azbestom in pljučnim rakom. V šestdesetih letih pa so v ZDA neizpodbitno dokazali, da lahko mezoteliom dobijo tudi ljudje, ki niso delali v tovarnah, ampak so le živeli v njihovi bližini ali v bližini azbesta nasploh. Delavci so bolezen nosili tudi domov na delovnih oblekah, polnih azbesta. V Anhovem pa so vse prikrivali.

Metoda Dodič Fikfak je v cementarni raziskovala arhive. Tam je bilo razvidno, da so bili naročeni na British Medical Journal, kjer je bilo že zdavnaj vse opisano. Ključni za razkritje pa so bili domačini, ki so prvi začeli postavljati vprašanja. V začetku osemdesetih jim je žvižgač dal dokumente, ki so dokazovali, da je kanadski azbestni izvoznik tovarno že v sedemdesetih letih opozarjal, naj delavce in uporabnike poduči o nevarnostih azbesta. Iz Kanade so prihajale tudi vreče azbesta z mrtvaško glavo, ki pa so jo morali anhovski delavci po navodilu svojih nadrejenih izrezati. Po odkritju kanadskih opozoril, ki so nekaj let ostala skrita v tovarniškem predalu, je nastalo prvo aktivistično gibanje. Domačini so tako začeli postopke za razčiščevanje najprej prahu, potem azbesta in sedaj nevarnih izpustov in onesnaženja vode. Nekoč je vsak dan v Sočo odteklo od tri do štiri milijone litrov odpadne tehnološke vode. V Sočo je tovarna odlagala odpadno azbestno maso, ostanke cevi, plošče in vsega, kar je bilo treba nekam odriniti. Soče niso nikoli sanirali. V devetdesetih je tovarna kar zabetonirala breg in ga pokrila s skalami, spodaj pa še vedno odteka azbestna masa. Jaz odsvetujem kopanje v Soči v toku pod tovarno.

Dr. Metoda Dodič Fikfak je jasno povedala, katere bolnišnice so vedele, kateri raziskovalni inštituti in kateri zdravstveni zavodi. Natančno se ve, kateri so bili in da so bili vsi skupaj tiho. Zakaj, bogvedi. Nekje je bilo vprašanje nesposobnosti, drugje konformizem, povsod so bili pritiski. Dejstvo je, da so vedeli. Na Golniku so že leta 1967 pregledovali ljudi. To vemo. V začetku osemdesetih je domačine jezil samo cementni prah, ki je bil na vrtovih, na solati, paradižnikih in terasah. Potem so se pojavili razkrivajoči kanadski dokumenti. A je tovarna v odgovor trdila, da je vznemirjenje pretirano. Ista zdravnica z Golnika, ki jih je pregledovala leta 1967, je prišla leta 1982 zaskrbljenim ljudem zagotavljat, da je v svoji študiji odkrila, da je azbest zares nevaren samo v tekstilni industriji, v gradbeni ne. Kar je bilo navadno zavajanje. Ljudi je prepričala, da ni tako hudo. Zato so nekaj časa protestirali le zaradi prahu in odlaganja odpadkov v Sočo.

Leta 1985 sta eden za drugim umrla dva mlada direktorja Salonita. V tovarni so se ustrašili. »Nismo vedeli, da je tako nevarno.« A ni res. Vedeli so že prej. To je razvidno iz arhivov. Vendar so mislili, da se jih v upravi ne bo dotaknilo, ker niso delali v proizvodnji. Tovarna je nato leta 1986 razdelila delavcem že zdavnaj prejeta kanadska navodila o rokovanju z azbestom. Tja v devetdeseta leta so se prebivalci organizirali in postavljali zahteve. Najprej so organizirali terenski odbor, ki je bil legalna oblika organiziranja tistega časa. Skupina je bila majhna in mnogo jih ni več živih. Vedeli so, da se morajo boriti, drugače se ne bo spremenilo nič. V osemdesetih letih zanje še ni bilo javnega zanimanja. Tudi v tovarni so jim zamerili in so jih izolirali. Upor pa je rasel in vedno več dokazov je prihajalo ven. Predvsem po zaslugi žvižgačev. Potem se jim je pridružilo vedno več ljudi. Široko pozornost so vzbudili šele v devetdesetih letih.

Leta 1992 je prišla v dolino študentka Metoda Dodič Fikfak, ki je s Fulbrightovo štipendijo delala doktorat iz medicine dela v Ameriki. Preiskovala je škodljivost belega azbesta. Delala je na primeru Anhovega. Spustili so jo v tovarniške arhive. Tam je preživela dve leti. Takšnih arhivov ni imela nobena tovarna na svetu. Vodstvu ni bilo jasno, kaj zares raziskuje, in jim je bilo potem vedno žal, da so ji dali dostop. Tam je našla kartoteke vseh, ki so zboleli in umrli. Začela je govoriti z domačini, ki so ji pomagali s podatki o umrlih. Našla je natančne podatke o ljudeh, koliko let so delali na istih delovnih mestih. »Ljudi sem vprašala, kje je sedaj človek iz arhiva, pokazali so mi pokopališče, kjer je pokopan,« mi je povedala med enim od pogovorov. Povezovala je prisotnost na delovnem mestu s škodljivostjo in časom smrti. Nekaj dni po začetku dela so jo že klicali z Golnika, jo napadli, kaj da počne v arhivih, ker so oni že vse raziskali. Povedala je, da je takrat šele videla, kako je imela tovarna v pesti tudi zdravstvo. Ona je vztrajala, ljudje so začeli govoriti za medije in naenkrat je bilo vsakomur jasno, kako zelo nevarno je delati z azbestom. Ljudje prej niso vedeli. Med malico so ga dobesedno jedli v sendvičih in sedeli na njem. Tekaška steza osnovne šole Kanal je bila iz azbesta.

Foto: Tomaž Skale

Da, leta 1994. Hkrati pa so prav takrat začeli kot gorivo uporabljati smeti. Eno nevarnost so zamenjali za drugo. Leta 1996 je bil sprejet zakon o prepovedi proizvodnje in uporabe azbesta. Sovpadlo je več stvari. Najprej so se domačini organizirali, mediji so dramatično pisali o azbestu, jugoslovanska država pa je razpadla in zmanjšal se je trg. Podatkov ni bilo več mogoče skrivati, vodstvo se je zbalo posledic. Politika pa je tudi ravnala oportunistično. Predlagala je zakon o prepovedi uporabe in proizvodnje azbesta, da bi s tem rešila tovarno in njeno vodstvo. Sreča je bila, da je zakon v roke dobila dr. Dodič Fikfak, ga strukturirala in vanj vnesla odškodnine. Politika ji je to zamerila. Odškodnine. Želeli so reševati tovarno, vodstvo, ne pa domačinov in delavcev. Potem je nastal problem z izplačevanjem odškodnin, ki jih država ni redno izplačevala. Ljudje so vlagali tožbe, vendar je sodišče v Novi Gorici v nekem trenutku začelo tožbe zavračati, ker je najbrž prišlo do pritiska industrije. Dr. Metodo Dodič Fikfak, ki je bila sodna izvedenka, so nehali klicati na sodišče. Proizvodnjo so ukinili, vendar niso zares sanirali okolja. V Italiji v mestu Casale Monferrato pri Torinu, kjer je umrlo 3000 ljudi zaradi cementarne Eternit, so cementarno previdno podrli, očistili ves azbest iz mesta in okolice ter odpeljali pol metra debelo plast zemlje in jo zamenjali z novo. V Anhovem je tovarna pojedla celo vas in dolino okoli nje. Leta 1998 je prišel v Anhovo Eternit, ki je »prišel rešit« tovarno, in na preteklost so pozabili. Pustili so dolino v glavnem takšno, kot je bila. Danes je 75-odstotni lastnik tovarne Alpacem iz Avstrije, 25-odstotni pa Buzzi Unicem iz Italije. 0,5 odstotka lastništva imajo mali delničarji, bivši zaposleni.

Na začetku osemdesetih so začeli kuriti gume. Princip je preprost. Če za izdelovanje klinkerja kot gorivo uporabljaš premog, odpadke iz predelave nafte, petrolkoks, mazut ali plin, imaš stroške. To moraš plačevati. Mimogrede, vsi od teh so seveda škodljivi. Če pa za proizvodnjo cementa kuriš gume, ti plačajo, ker recikliraš smeti. Že leta 1994 so se domačini upirali, ko so v tovarni začeli kuriti tudi odpadna olja in druge industrijske smeti. V dvorano Kulturnega doma v Desklah je prišlo 400 ljudi. Takratni minister za okolje je rekel: »Če česa ne boste želeli, tega ne boste imeli.« Pričakali so ga s črno preprogo z lobanjami. Domačinom so obljubili, da smeti ne bodo več kurili in da bodo sanirali proizvodnjo. Veliko je bilo obljub in prepričevanja o pomembnosti novih dobičkov in delovnih mest. Leta 2001 so prišle nore krave in treba je bilo sežigati kadavre in maščobe. Hkrati so sežigali mulj, komunalne fekalije, olja. Smrdelo je do neba. »Prej na prahu pekla se pogača, zdaj na blatu se gradi palača« sem naslovila poglavje o prvem desetletju 21. stoletja. Spet je prišlo do upora. Prišel je državni sekretar, ki je bil že leta 1994 z ministrom. »Mi bomo kurili, pa če boste vi to hoteli ali ne. Tako bo,« je zabičal. Ljudje so v dvorani takoj zbrali 400 podpisov za občinski referendum. Na referendumu leta 2001 je bilo 78 odstotkov občanov in občank proti kurjenju, a dva tedna kasneje je tovarna pod raznimi pretvezami kurila naprej. Domačini so bili ves čas aktivni. Ponovno so se v večji formaciji tako organizirali leta 2001, nato leta 2007, leta 2015 pa formirali društvo EKO Anhovo in ostali aktivni ves čas tudi ob zadnjem sprejemanju novele okoljevarstvenega zakona, v katerem so mejne vrednosti izpustov za sežigalnice in sosežigalnice izenačene in je vpeljan enoten, neodvisen sistem nadzora in meritve. EKO Anhovo je danes dedič vseh preteklih iniciativ in gibanj ter zdaj vodi gibanje za zaščito doline in njenih prebivalcev pred izpuhi dimnika nad pečjo, kjer namesto plina ali premoga kurijo s smetmi. Ima status nevladne organizacije s 140 člani.

Pod staro tovarno je vsak dan poleg ogljikovega dioksida in več ton cementnega prahu šlo v zrak tudi več kot 300 kilogramov azbesta. To se je videlo. Vse je bilo sivo. S smetmi pa gredo v zrak nevidni plini z nevarnimi snovmi. Naenkrat so se pojavili strupeni trdni delci, dušikovi oksidi, žveplov oksid, dioksini, furani, benzen, težke kovine, kot so živo srebro, kadmij, arzen in svinec … Ljudje niso hoteli dihati nič novega, ker so imeli že vsega drugega dovolj. Sedaj ima tovarna okoljevarstveno dovoljenje, da lahko kuri tudi samo s smetmi, s seznama 90 dovoljenih odpadkov vsega mogočega. In to kar 108.000 ton na leto, 300 ton na dan. Od navadnih plastenk za vodo do nevarnih bolnišničnih odpadkov, lakov odpadnih olj in vseh industrijskih odpadkov, ki se jih ne morejo znebiti brez kurjenja na visokih temperaturah. Pridejo iz vse Slovenije, ogromno pa jih pride iz Italije. Tudi ko je bilo v prvem valu covida vse zaprto in se Italije ni smelo dotakniti niti s palico, so sem vozili italijanski tovornjaki. Smetarska industrija je delovala naprej.

Z novimi lastniki se je močno zmanjšalo tudi število zaposlenih. Proizvodnja raste, dobiček raste, število zaposlenih pa se stalno manjša. Z 2600 neposredno zaposlenih se je število zmanjšalo na 300. Kljub lanskemu 30-milijonskemu čistemu dobičku. Govorijo o 800 ljudeh, vendar se zdi številka pretirana. Sem prištevajo vsa podjetja, ki v industrijski coni sodelujejo s tovarno, samostojno zaposlene, tovornjakarje in kar je še drugih. V Avstriji imajo isti lastniki podobno cementarno, kjer kurijo precej več smeti kot v Anhovem, a imajo zaposlenih le 59 ljudi. Tovarna v resnici ne potrebuje delavcev, večina stvari je avtomatiziranih. Ne bo več zlatih časov, ko je bila cela dolina zaposlena v tovarni. To postaja vedno bolj jasno.

V glavnem meri tovarna sama in plačuje meritve, ki jih delajo drugi. Tudi napovedane vnaprej. Aktivisti spremljajo meritve Arsa. Če primerjaš izpuste v Anhovem ali v celjski toplarni, ki tudi kuri s smetmi, so v Anhovem veliko višji, kljub temu da je toplarna sicer manjša, a jo v primerljivosti soška tovarna precej prekaša, ne glede na razliko v velikosti.

Da. A mejne vrednosti so zelo visoko postavljene in nekajkrat višje kot za drugo industrijo v Sloveniji. Tudi precej višje kot v Nemčiji, na katero se vedno sklicujejo. Anhovska cementarna je klasificirana kot sosežigalnica in ima mejne vrednosti nastavljene višje od sežigalnic. Prebereš celodnevno povprečje, ki ne upošteva silovitih izpustov, izrednih dogodkov, ko zaradi napake v sistemu iz dimnika butnejo ogromni oblaki plinov. Ti bi se pokazali, če bi se upoštevalo polurno povprečje. Po teh so prekoračitve tudi do 250 odstotkov višje od dovoljenih. Leta 2023 je cementarna, na primer, po zabeleženih podatkih Arsa dosegla osupljivih 4834 primerov preseganja mejnih vrednosti dušikovega oksida, ki povzroča bolezni pljuč. In to v Soški dolini, ki je že tako obolela. Po lastnih podatkih tovarne pa je slika zelo romantična. Pravi, da zmanjšuje ogljični odtis. A ga v resnici stalno veča. Proizvede ga več kot 700.000 ton na leto in je po količini takoj za TEŠ. Kljub temu pa dobi največ brezplačnih emisijskih kuponov EU za neovirano spuščanje v zrak. Zato upamo, da bodo vse vlade zdaj končno na strani svojih ljudi, in ne industrijskih apetitov, in bodo obdržale v zakonih o varstvu okolja letos sprejete dele o sosežigalnicah. Tudi glede na 72. člen ustave o pravici do življenja v zdravem okolju. To je najmanj, kar si srednja Soška dolina po stoletni moriji zasluži od države. Če že ne celo reparacije vsem oškodovanim generacijam prebivalcev, ki so že več kot stoletje neprostovoljna kolateralna škoda kolektivne potrebe po cementu.