Kolikšna bo cena zelenega prehoda, je težko napovedati, saj je neznank in spremenljivk na poti do tja še ogromno. Spremembe se namreč neprestano dogajajo. Tako na političnem prizorišču kot pri razvoju in uporabi tehnologije. Na splošno pa velja, da bi zaradi zelenega prehoda lahko v EU v prihodnjih 25 letih izgubili okoli 2,5 odstotka bruto družbenega proizvoda, podobne projekcije pa so narejene tudi na globalni ravni.
Evropska unija je za pomoč obolelemu planetu sprejela zelo zahteven okoljski načrt Green Deal. Zeleni dogovor, ki predvideva, da se bo EU v prihodnjih desetletjih preoblikovala v sodobno, z viri gospodarno in konkurenčno gospodarstvo. Cilj je doseči podnebno nevtralnost Evrope do leta 2050, spodbuditi gospodarstvo z zeleno tehnologijo, ustvariti trajnostno industrijo in promet ter zmanjšati onesnaževanje.
Vse to nas bo seveda stalo. Levji delež denarja naj bi prispevala EU, nekaj posamezne države, breme prehoda pa bomo občutili tudi ljudje, kot se je to zgodilo na primer ob prehodu na nov obračun omrežnine ali pa se bo dogajalo zaradi izgube delovnih mest. Kljub številnim napovedanim ukrepom pa se lahko okoliščine do leta 2050 še bistveno spremenijo.
Tako kot je variabilna cena, ki jo bomo na koncu plačali za zeleni prehod, je tudi mnenje o uspešnosti ukrepov spremenljivo. Veliko je skeptikov, ki tudi na podlagi lastnih izkušenj, na primer z električno mobilnostjo ali uporabo obnovljivih virov, dvomijo o uspešnosti in smiselnosti ukrepov. A strokovnjaki opozarjajo, da so spremembe nujne. Če ne drugega, bomo na koncu lahko rekli, da smo nekaj naredili. Ko bomo prestopili zeleno črto, pa bomo tudi natančneje vedeli, koliko smo odšteli za prečkanje zelenega prehoda.
Pot bo tlakoval podnebni zakon
Pot Slovenije do podnebne nevtralnosti bo zakoličil nacionalni energetski in podnebni načrt, v katerem podrobno opredeljujemo okoljske ukrepe, ki jih bomo izvedli v prihodnjih letih.
Pogoj za to je najprej povečanje energetske in osnovne učinkovitosti, da lahko nato fosilne vire nadomestimo z obnovljivimi in drugimi nizkoogljičnimi viri, s čimer bomo lahko znižali emisije za okoli 55 odstotkov, povečali delež obnovljivih virov na vsaj 33 odstotkov do leta 2030 in zmanjšali porabo energije na okrog 50 TWh, kar pomeni okoli enajst odstotkov manj, kot je naš referenčni scenarij. Trenutno na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo usklajujejo besedilo nastajajočega zakonskega predloga z drugimi resorji in vladno službo za zakonodajo. Na ministrstvu pričakujejo, da bo predlog pripravljen za sprejem v vladi še pred zimo, v državnem zboru pa bi ga lahko sprejeli v začetku prihodnjega leta, nato pa ga bomo poslali v Bruselj. Načrt bo za vsako državo članico EU obvezujoč, saj bodo za njegovo neizvrševanje predvidene sankcije.
Nacionalni energetski načrt bo postavil tudi okvire, ki bodo določali, koliko nas bo stal zeleni prehod v Sloveniji. »To je vprašanje za milijon dolarjev,« pravi direktor urada za spodbujanje zelenega prehoda Klemen Košir. »Trenutno smo v fazi končnega osnutka nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, za katerega so na Inštitutu Jožefa Stefana naredili okvirno oceno stroškov zelenega prehoda za področje energetike in drugih ukrepov,« pravi in dodaja, da bodo sredstva namenjena za prenovo stavb, za učinkovito rabo energije, za prehod na obnovljive vire, kar vključuje tudi alternativna goriva, polnilno infrastrukturo za električna vozila in v nekoliko manjši meri tudi infrastrukturo za vodik, sonce, veter, male hidroelektrarne, soproizvodnjo toplotne in električne energije, geotermalno energijo, daljinske sisteme za ogrevanje, poleg tega pa tudi hranilne sisteme ob hidroelektrarnah in nadgradnjo električnega omrežja. Posodobljena bo tudi prometna infrastruktura, vključno z nadgradnjo železniške infrastrukture ter prometnih poti za pešce in kolesarje, posodobljen pa bo tudi javni potniški promet. Po Koširjevih besedah bo nekaj sredstev namenjenih tudi za pomoč gospodinjstvom in za blažitev energetske revščine.
»Vse te podnebne spodbude so od leta 2024 do 2030 ocenjene na približno 7,6 milijarde evrov. Od tega je za industrijo namenjenih okoli 700 milijonov, 660 milijonov evrov je namenjenih za javni sektor, 957 milijonov pa za gospodinjstva,« pojasnjuje Košir in dodaja, da bo levji delež spodbud, ki ni opredeljen ne v zasebnem in ne v javnem sektorju, namenjen prenovi železniške infrastrukture, in sicer v ocenjenem znesku 3,5 milijarde evrov.
Precejšen del sredstev za dosego ciljev zelenega prehoda bo Slovenija dobila od Evropske unije. Kot pojasnjuje Košir, je v prihodnjih dveh letih za Slovenijo predvidenih 760 milijonov evrov iz kohezijskega sklada, 1,2 milijarde evrov iz načrta za okrevanje in odpornost, 400 milijonov iz podnebnega sklada ter 89 milijonov evrov iz sklada za okrevanje in odpornost. »Pri slednjem gre za prestrukturiranje daljinskega ogrevanja v regiji SAŠA. Predvsem za prestrukturiranje Termoelektrarne Šoštanj in za izvedbo projektov za novo in čistejšo energijo v tamkajšnjem okolju. Predvideni sta sončni elektrarni v Družmirju in na pregradi med jezeroma, pa tudi gradnja manjše vodikarne,« pravi Košir in dodaja, da je Slovenija od začetka letošnjega leta upravičena tudi do sredstev iz evropskega modernizacijskega sklada, ki se financira iz dela prodaje kuponov CO2. Predvideva se, da bo država iz tega naslova dobila dobrih 300 milijonov.
Po ocenah bo tako Slovenija do leta 2030 upravičena do okoli 4,4 milijarde evrov evropskih sredstev, za vrzel v višini 3,2 milijarde evrov pa bo treba zagotoviti dodatne vire, bodisi javne bodisi zasebne, kot na primer iz naslova omrežnin in v prihodnje tudi iz naslova cestnin. Predvidena pa so še druga sredstva EU, ki niso del teh centraliziranih programov, za poplačilo vseh stroškov zelenega prehoda pa nam navsezadnje ostane tudi še zadolževanje.
Zeleni prehod ni zastonj kosilo
Na Banki Slovenije konkretne analize o ceni zelenega prehoda še niso naredili. Kot so sporočili, analizo pripravljajo in bo kmalu končana. So pa v začetku oktobra gostili guvernerja belgijske centralne banke Pierra Wunscha, ki je po besedah slovenskega guvernerja Boštjana Vasleta med najaktivnejšimi na področju vprašanj zelene agende v svetu Evropske centralne banke (ECB).
»Zeleni prehod ni zastonj kosilo, so pa stroški obvladljivi,« je na predavanju poudaril Wunsch. Kot je izpostavil, je velik izziv zelenega prehoda v EU komunikacija, saj je dozdajšnje pretirano poudarjanje pozitivnih vidikov tega prehoda privedlo do negativnega odziva v prebivalstvu. Po Wunschevih besedah je treba opraviti celovito in poglobljeno razpravo in biti odkrit ter pošten glede stroškov zelenega prehoda. »Ne smemo prodajati samo pozitivnih zgodb in biti potem presenečeni, ko nastanejo protesti in nasprotovanja v javnosti,« je bil jasen. Spomnil je na politično škodo, ki so jo po Evropi v zadnjih letih utrpele zelene stranke in vlade, ki so izvajale korenite ukrepe v smeri zelenega prehoda.
Wunsch je navedel ocene, da bi zaradi zelenega prehoda lahko v EU v prihodnjih 25 letih izgubili okoli 0,1 odstotka BDP na leto, kar skupno znaša približno 2,5 odstotka BDP. »To je izvedljivo, a vseeno je strošek,« je opozoril belgijski guverner. Dodal je, da bo učinek različen po posameznih sektorjih, saj bo v nekaterih strošek precej višji kot v drugih.
Omenil je tudi drugi pomembni izziv zelenega prehoda, to je izguba cenovne konkurenčnosti evropske industrije zaradi višje cene energije kot na primer v ZDA in na Kitajskem. To tveganje je po njegovih besedah veliko, soočanje z njim pa zelo zahtevno, tudi zaradi zmage Donalda Trumpa in njegovih protekcionističnih načrtov.
Wunsch je na svojem predavanju omenil, da se EU sooča s podnebno trilemo, na robovih tega trikotnika pa so ohranjanje podnebne ambicije, ohranjanje enotnega trga in ohranjanje odprtosti za mednarodno trgovino. »Ohranimo lahko dva od treh sestavnih delov, ne pa vseh treh,« je dejal in pri tem spomnil na nevarnosti trgovinskih vojn v primeru potrebe po zaščitnih ukrepih za evropsko industrijo, tveganje »subvencijskih vojn« med članicami EU pri podpori lokalni predelovalni industriji, še posebno energetsko intenzivni, ter krepitev glasov v javnosti, da bi bilo podnebno ambicijo EU najbolj smiselno omiliti ter se osredotočiti le na tiste ukrepe, ki so najcenejši in imajo najmanjše negativne posledice.
Po njegovih besedah bo najcenejše razogljičenje v sektorju gospodinjstev, pa tudi tam prehitro ukrepanje lahko povzroči negativen odziv prebivalstva. Večji izziv pa bo predelovalna industrija, kjer je nevarnost izgube cenovne konkurenčnosti in selitve proizvodnje v druge dele sveta. Zato se mu zdi pomembno, da na vprašanje ozelenitve gospodarstva in družbe gledamo celovito in uberemo pristop od spodaj navzgor. »Treba je razumeti, katere so razpoložljive tehnologije in katere so cenovno najugodnejše, ter nato na tej podlagi oblikovati politike,« je dejal in poudaril, da ne bo dovolj niti določitev cene ogljika, saj bi morala biti ta za hitre učinke previsoka in bi pomenila prevelik šok, po drugi strani pa tudi določanje preveč ambicioznih ciljev na področjih zniževanja izpustov, energetske učinkovitosti ali rabe obnovljivih virov ne bo zadostna. Pri tem pa je opozoril, da so zaradi javne razprave o zelenem prehodu v zadnjih letih tveganja zelenega prehoda vse bolj nejasna, saj se povezuje gospodarska in finančna tveganja z družbenimi oziroma eksistenčnimi. »Nejasnost tveganj ima tudi negativen učinek na financiranje zelenega prehoda in na naložbe podjetij v tej smeri, ki jih bodo ta izvedla le, če bodo vlaganja donosna. Zato trenutno investicijska dejavnost stagnira. Podjetja na eni strani niso dovolj prepričana glede vlaganja v zelene tehnologije, v stare tehnologije pa tudi nočejo več investirati,« je še povedal Wunsch.
Zeleni prehod za dosego ciljev do leta 2050 predvideva popolno prenovo svetovnih energetskih, prometnih in industrijskih sistemov ter preoblikovanje kmetijskih, gozdarskih, gospodarskih in prometnih praks. Vse to bo zahtevalo veliko naložb – veliko več, kot jih trenutno po svetu namenjajo trajnostnim investicijam. Ne samo, da je treba infrastrukturo, ki temelji na fosilnih gorivih, nadomestiti s sončno, vetrno in drugimi obnovljivimi viri energije, potrebne so tudi naložbe za razvoj rešitev v sektorjih, kot so jeklarstvo, gradbeništvo in letalstvo, ki doslej še niso bili deležni pomembnejših sredstev in inovacij.
Po podatkih Svetovne banke je svetovni bruto družbeni proizvod (BDP) leta 2022 presegel mejo 100 bilijonov ameriških dolarjev. Kar pomeni, da naj bi po previdni oceni na globalni ravni za zeleni prehod namenili okoli 2,5 odstotka svetovnega BDP na leto, po radikalnejših predvidevanjih pa bi se lahko zgodilo, da bodo letni stroški narasli na 4,5, oziroma po najbolj črnem scenariju na kar 7,5 odstotka svetovnega BDP.
Časovno okno se oži
Financiranje podnebnih sprememb in zelenega prehoda je tudi osrednja tema podnebne konference Združenih narodov v Bakuju. Svetovni voditelji so na podnebni konferenci ZN v Bakuju (COP29) ta teden predstavili različne vizije o tem, kako se spopasti s podnebnimi spremembami, pogajalci pa so pripravili nov osnutek o financiranju ukrepov.
V Bakuju se je v dveh dneh zbralo več kot 75 voditeljev, vendar so voditelji nekaterih najmočnejših svetovnih gospodarstev in tudi največjih onesnaževalk odpovedali udeležbo na letošnjem vrhu. Med voditelji iz skupine gospodarsko najmočnejših držav G20, ki prispevajo skoraj 80 odstotkov emisij toplogrednih plinov, so udeležbo med drugim odpovedali Joe Biden, Xi Jinping, Narendra Modi in Emmanuel Macron, udeležbo na srečanju pa je odpovedal tudi slovenski premier Robert Golob.
V ospredju konference je bilo poročilo, ki kaže, da mora svet ogljično nevtralnost ob rekordnih izpustih doseči precej pred letom 2050. Kot je razvidno iz v sredo objavljenega preliminarnega poročila mednarodnega konzorcija Global Carbon Project, so izpusti ogljikovega dioksida na račun uporabe nafte, plina in premoga letos dosegli rekordne ravni. Svet mora zato, če želi doseči cilje pariškega podnebnega sporazuma, da se segrevanje ozračja omeji na 1,5 stopinje Celzija, ogljično nevtralnost doseči že v desetletju do leta 2040, ne šele leta 2050.
»Časovno okno se oži, krči in nujno moramo ukrepati,« je za tiskovno agencijo AFP povedal glavni azerbajdžanski pogajalec za COP29 Jalčin Rafijev. Prepričan je, da so še vedno možnosti za uresničitev pariškega sporazuma, pot k temu cilju pa da bo tlakoval dogovor o financiranju podnebnih ukrepov, ki je bil cilj letošnje konference.
Opozorilo znanstvenikov sicer prihaja v času, ko se stopnjuje zaskrbljenost glede podnebnega ukrepanja. Novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump, ki bo mandat nastopil januarja, je namreč že napovedal, da bodo ZDA vnovič izstopile iz pariškega sporazuma. A je podnebni odposlanec Washingtona John Podesta države v Bakuju miril, da ponovna izvolitev Donalda Trumpa na položaj predsednika ZDA ne bo končala prizadevanj države glede zajezitve globalnega segrevanja, četudi bo to vprašanje »v drugem planu«.
Tudi sicer voditelji v Bakuju glede uporabe fosilnih goriv niso enotni. Kot poroča AFP, je na konferenci odmeval govor albanskega premierja Edija Rame, ki je potožil, da »naši govori, polni dobrih besed o podnebnih spremembah, ne spremenijo ničesar«. Obregnil se je tudi ob voditelje, ki se letošnje konference ne bodo udeležili.
Pogajalci so na konferenci pripravili tudi nov osnutek o financiranju podnebnih ukrepov, ki vključuje več možnosti za zbiranje sredstev, a ne rešuje spornih vprašanj. Večina držav v razvoju se zavzema, da bi se razvite države zavezale k prispevanju vsaj 1300 milijard evrov na leto. Zdaj države, kot so ZDA, članice EU in Japonska, plačujejo le 100 milijard evrov na leto.
A nekatere države donatorice v času, ko se doma soočajo z ekonomsko in politično krizo, niso pripravljene obljubljati dodatnih javnih sredstev. Namesto tega bi mobilizirale zasebni sektor, o uspehu tega pa mnogi, tudi nevladne organizacije, dvomijo.
Bogati povzročajo težave, revni plačujejo ceno
Inštitut za raziskave učinkov podnebnih sprememb iz Potsdama je v začetku letošnjega leta objavil študijo o globalni ceni zelenega prehoda in nevarnostih, ki bi jih ta lahko prinesel zlasti manj razvitim državam. Raziskovalci v študiji ugotavljajo, da bi lahko gospodarsko breme podnebnih sprememb znašalo od 2,5 do pet odstotkov globalnega BDP na leto. Ob tem pa opozarjajo, da bodo najbolj prizadete revnejše regije in tiste, ki najmanj prispevajo k svetovnemu segrevanju. Države, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, bodo po njihovih napovedih utrpele 60 odstotkov večjo izgubo prihodkov od bogatejših držav in 40 odstotkov večjo od držav, ki povzročajo več izpustov.
Na to je na podnebni konferenci opozoril tudi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. »Smo v zadnjem odštevanju, da omejimo dvig globalne temperature na 1,5 stopinje Celzija. Čas ob tem ni na naši strani,« je dejal. Trenutno se namreč zdi malo verjetno, da bo svet dosegel globalno dogovorjeni cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Po napovedih znanstvenikov naj bi letos prvič presegli to mejo. Iztekajoče se leto, v katerem so po njegovih besedah družine bežale pred orkani, delavci trpeli posledice neznosne vročine, otroci pa hodili lačni spat zaradi pomanjkanja hrane, pa je označil za »mojstrski tečaj uničevanja podnebja«.
»Takšne nesreče se z vratolomno hitrostjo pojavljajo zaradi podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek. Bogati povzročajo težave, revni pa plačajo najvišjo ceno,« je posvaril.
Hitenje lahko povzroči težave
Cena zelenega prehoda bo odvisna predvsem od inovacij in tehnološkega napredka. Nekatere dosedanje rešitve, kot je na primer uporaba litija v baterijah, so se namreč izkazale za dokaj neučinkovite, predvsem pa so okoljsko sporne. Hitenje pa lahko povzroči težave, ki lahko pomembno vplivajo na hitrost in ceno zelenega prehoda.
Eden takšnih primerov je Nemčija, ki se trenutno spopada s hudim pritiskom zaradi visokih stroškov energije in dela, ostre azijske konkurence ter slabšega povpraševanja v Evropi in na Kitajskem. Zaradi tega ima težave predvsem tamkajšnja avtomobilska industrija, ki je že napovedala prestrukturiranje in odpuščanja. Med poglavitne razloge za krizo strokovnjaki uvrščajo prehiter prehod na zeleno energijo in previsoka pričakovanja glede prodaje električnih avtomobilov. Že pregovorno pa je znano, da takrat, ko kihne nemška industrija, v Sloveniji nekaterim podjetjem že pošteno teče iz nosa. Vse to pa znova vpliva na ceno, ki jo bomo na koncu plačali za zeleni prehod.
Zeleni prehod ni prehod za pešce, ki bi ga bilo treba samo pobarvati na zeleno, da bi se pred nami zaustavile poplave, suše, požari in lakota ter vsi izpusti toplogrednih plinov. Je pot, ki jo je svetovna politika začrtala leta 2015 s sprejetjem pariškega sporazuma. Koliko nas bo stala, je še vedno odvisno od številnih neznank, spremenljivk, političnih odločitev in prihodnjih tehnoloških rešitev in inovacij. Ob tem pa je treba upoštevati, na kar opozarjajo tudi številne mednarodne nevladne organizacije, da na drugi strani prehoda bogati ne bodo še bogatejši in revni še bolj revni. V vsakem primeru bomo ceno plačali ljudje. Če ne naredimo nič, bo znesek, po napovedih, še mnogo višji.
