»Želim si, da bi bila brez modric. Skoraj vsi, ki jih imam rada, so bili zlorabljeni, vključno z mano,« je verz, s katerim odpre album My Soft Machine in kot taka pred nas stopi gola in odločna. Arlo Parks se namreč ne pretvarja, išče ravnovesje v nasprotjih. Razume greh in sprejema kazen, vendar ne od sveta okoli sebe, temveč v sebi. Rane odpira in ponovno celi. Sočasno je izdala tudi pesniško zbirko The Magic Border, kjer raziskuje ljubezen v vseh njenih oblikah. Bistvo pa je tok zavesti, ki ustvarja in sprošča plodno napetost med besedami in glasbo, ki v sebi nosi vplive dream popa, shoegaza in neodvisnega folka. Z gotovostjo ne more trditi, ali bo album vedno pospremila (ločeno) dopolnilna pesniška zbirka, zagovarja pa celosten pristop k umetnosti, zato je v prihodnosti možno vse.

Vedno sem se bala tega vprašanja, kajti vem, da moram nanj nekako odgovoriti, a ne vem točno, kako. Večkrat enako vprašanje zastavim sama sebi, vendar pravega odgovora še nisem našla. Moja umetniška identiteta je seveda nedeljiva, to sem jaz, občutljiva Arlo Parks z besedami in notami na nočni omarici, a po drugi strani se globoko v sebi še nisem dokončno odločila, ali bi sebe raje čutila kot glasbenico, ki se ukvarja tudi s poezijo, ali kot pesnico, ki ji glasba služi tudi v namen, da nekatere verze uglasbi. Morda sem najbližje odgovoru, ko rečem, da sem pesnica, ki včasih besede ozvoči, drugič pa prepusti tišini na papirju.

Najbolj preprosto to opišem z doživljanjem besede ali glasbe. Včasih se skozi težke ali vesele trenutke prebijam s poslušanjem glasbe, drugič z branjem knjig ali poezije. Nikomur ni lahko v življenju, vsakdo se tu pa tam znajde na točki, ko ne ve več, kako naprej. Takrat človek poseže po nečem, za kar misli, da bi s tem lahko prebrodil krizo. Pri meni sta ti dve rešitvi, glasba in poezija – ali pesmi kot take ali ko določene besede na koncu uglasbim. Na tak način se namreč zavem, kaj nosim s seboj oziroma kaj moram pustiti za seboj. V obeh primerih gre za ključno sporočilo plošče ali pesniške zbirke. Grenke ali sladke izkušnje pa niso edini odgovor. Zelo pomembna je tudi vmesnost, neki srednji prostor, kjer je bolečina v fazi postopnega celjenja. Iskanje ravnotežja in usmerjanja pozornosti na zadeve, ki so v neki situaciji lepe in boleče, je po svoje izhodišče moje umetnosti.

Nagibam se k temu, da s preprostimi verzi povem globoke misli. Kot na primer v pesmi Black Dog, ki je zelo kruta in govori o tem, kaj človekovo dejanje lahko stori brez razloga, iz čiste zlobe. Po mojem prepričanju je to poezija v svojem pravem bistvu, da odstre problematiko na način, da jo lahko razume vsak. Da ne operira z metaforami, da se bralec ali poslušalec sprašuje, kaj je pesnica hotela povedati, temveč da takoj preidem k preprostemu ali bolečemu bistvu. Mislim seveda na tip poezije, ki je družbeno angažiran, in ne romantičen ali erotičen. Čeprav je pesem uglasbena na mojem prvem albumu, jo pogosto prebiram tudi na pesniških večerih; je ena izmed tistih, ki imajo v mojem opusu dvojno življenje. Problematiko duševnega zdravja in razkrajajočih medčloveških odnosov hočem izpostaviti toliko bolj, zato v strogi tišini lahko poslušaš, kako odzvanja moj ranljivi glas. Omenjeni dramatični zasuk se z glasbo v določeni meri izgubi, čeprav sta bila skladba in video zanjo odlično sprejeta.

Po pravici povedano, ne vem. Šele pozneje, med pisanjem in oblikovanjem verzov začutim, kakšna bo njihova usoda. Ne vem, ali sem se izrazila pravilno, a verze moram na neki točki zaslišati, sicer ostanejo samo na papirju. Besede so in bodo ostale osnovno vezivo. Vedno so najprej besede, šele potem, če sploh, pride glasba. V svoj dnevnik brez kakršnega koli reda zapisujem misli, nato pogledam nazaj, izberem prave ter jih prevedem v verze. Govor je torej o neki destilaciji besed, ki so zgostijo v pesmi. Najpomembnejše je, da ohranim svoj glas, svojo čisto vizijo. V procesu pisanja ne želim slišati nobene – pozitivne ali negativne – kritike, saj bi me lahko vrgla iz ustvarjalnega ravnotežja, zameglila bistvo pesmi. Nekdo me je celo označil za ljubosumno zasebno pesnico in ni se veliko zmotil. Sama sebi sem največji kritik, zato zagovarjam disciplino in popolno predanost pesmi.

Foto: Alex Waespi

Res je, vendar tudi glasba, v katero sem se zaljubila, vsebuje te občutke. Jeff Buckley, Portishead, Elliott Smith in Nick Drake so imeli neverjeten občutek za ranljivost. Svoje srce so nosili na dlani, se pravi niso skrivali svojih čustev, kar je nekatere zelo drago stalo. Zato se njihova glasba v svojem bistvu razlikuje od vseh, ki pripovedujejo pesmi z varne razdalje ali so celo nedovzetni za čustveno meandriranje. Njihova glasba je spremenila moje življenje, me opogumila, da sem iskrena in, kot ste v prispodobi dejali, gola pred vsem svetom. Vedno sem si želela biti osebna in iskrena o zadevah, ki so v meni, s tem pa se želim pokloniti ljudem, ki so spoznali, da je v meni in vseh nas skrito nekaj lepega. V svojih pesmih želim zaobjeti vse kontraste, mehkobo in trdnost, otopelost in vznesenost, veselje in razočaranja. Polarnost na vseh ravneh čutim na vsakem koraku.

(Smeh.) V resnici je to velik, prevelik kompliment. Ne zavračam tega iz kljubovanja, temveč iz preprostega dejstva, da je znotraj vsake generacije toliko različnih pogledov, da ne morem govoriti v imenu vseh. Prepričana sem, da se tudi v moji generaciji ne strinjajo vsi z menoj in prav je tako. Oznako razumem kot kompliment, da ne bo pomote. Veseli me, da se moja umetnost dotakne ljudi, da se je povezala z njihovimi življenji in usodami ter jim pomagala prebroditi kakšno krizo. V isti sapi moram poudariti, da se imam še vedno bolj za oboževalko umetnosti kot umetnico. Niti v najbolj norih sanjah si nisem predstavljala, da bo toliko ljudi sledilo in poslušalo, kaj imam povedati, zato sem do te nenadejane pozornosti zelo ponižna. Slava me je ujela povsem nepripravljeno. Pogosto sem zaradi tega zmedena.

Ne, nisem se obremenjevala s tem. Nastanek plošče je bil povsem enak prvencu. Najprej sem v svoji spalnici snemala izbrane pesmi kot demo posnetke; prišlo je le do manjšega vsebinskega zasuka. Globlje sem pogledala v svoj dnevnik, tam zapisane občutke in fragmente začela sestavljati v neko zaokroženo celoto. Rdeča nit je bilo pisanje o najbolj iskrenih intimnih zadevah, na katere lahko pomislim ali se ubadam z njimi sedaj, ko sem vstopila v dvajseta leta svojega življenja. Prvenec se je bolj osredotočal na opazovanja, karakter sveta okoli mene, medtem ko je drugi album zares osebno izpoveden – o meni, kaj čutim in razmišljam. Govor je torej o introspekciji, prijateljstvih in raziskovanju samega sebe. In kar je najpomembnejše pri vsej stvari: iskanje sreče v malih, spregledanih zadevah.

Foto: Alex Waespi

Skupina My Bloody Valentine je vešča v oblikovanju zvočnih nasprotij. Na eni strani se zaletimo v zid zvoka, ki ga vodijo in barvajo eterični vokali, in v ta kontrast sem se dobesedno zaljubila. Pri Fontaines D. C. sem navdušena nad pripovednim slogom pevca Griana Chattna. Je oster in hkrati občutljiv in tega ne skriva. Tovrstnemu pristopu do poezije se poskušam tudi sama približati. Moja glasba je polna kontrastov, giblje se med svetlobo in temo, včasih je polna senc, ki pomenijo mojo eksperimentalno fazo, trenutke odločitve, kako bom na koncu obarvala pesem. Te občutke poiščem v sebi ali jih opazim v vsakdanu, ko opazujem ljudi, ki gredo mimo mene, in poskušam razvozlati njihove zgodbe.