V 97. letu starosti je umrl Jean-Marie Le Pen, ki je več desetletij vodil francosko skrajno desnico. Leta 2011 ga je na čelu Nacionalne fronte zamenjala hčerka Marine Le Pen, ki pa se je v prizadevanjih za pridobitev dela zmernih volilcev z njim sprla, tako da ga je leta 2015 po njegovih spornih izjavah o holokavstu in kolaboracionistu Philippu Pétainu celo izključila iz stranke. Oče je namreč ves čas hotel ostati v opoziciji in provocirati, za hčerko, ki hoče priti na oblast, pa to ni bilo dovolj. Vendarle se je Le Pen leta 2002 s 17 odstotki glasov v prvem krogu predsedniških volitev prebil v drugi krog, kjer pa je kar 82 odstotkov volilcev glasovalo proti njemu oziroma za Jacquesa Chiraca.

Le Penova, ki se je z očetom spravila leta 2018, je bila na predsedniških volitvah kar dvakrat druga, leta 2017 in 2022, na zadnjih troje volitvah v evropski parlament pa je v Franciji njena stranka celo zmagala. Vsekakor ji je pot utiral oče. Hčerka, ki sicer nadaljuje boj proti islamu in migrantom, je stranko preusmerila na druge tirnice, saj jo hoče prikazati kot bolj zmerno in jo očistiti antisemitizma. Bi pa stranki, ki se je zaradi te drugačne zunanje podobe preimenovala v Nacionalni zbor, lahko škodovalo žalovanje za Le Penom, za katerega je bil holokavst le »ena od (nepomembnih) podrobnosti zgodovine«.

Na skrajni levici pokojnega Le Pena označujejo za »rasista, kolonialista, fašista, mučitelja, morilca in homofoba«. V resnici je Le Pen nekoč izjavil, da ne verjame v enakost ras, in v nogometni reprezentanci so ga jezili »tujci«. Med alžirsko vojno (1954–1961) je ujetnike, ki jih je zasliševal, mučil z elektriko. »Mučil sem jih, ker je bilo to nujno,« je zapisal leta 1962 v časopisu Combat.

Bil je žalosten in ogorčen po porazih Francije v Vietnamu (1954), Egiptu (1956) in Alžiriji (1961). V vse te tri dežele se je šel borit kot prostovoljec, a vedno, ko je bilo že prepozno. Leta 1972 je to svojo frustracijo preusmeril v politiko, ko je skupaj z nekdanjim pripadnikom francoskih esesovcev in drugimi skrajneži, ki so med drugim zanikali holokavst, združil več skrajno desnih skupin v Nacionalno fronto. Večkrat je bil obsojen zaradi spodbujanja k sovraštvu in diskriminaciji na podlagi rasne in etnične pripadnosti.

Lani se je zaradi šibkega zdravja izognil sojenju zaradi zlorabe evropskega denarja, namenjenega pomočnikom evropskih poslancev, ki ga je Nacionalna fronta porabila za strankarske potrebe v letih 2004–2016. Njegovo hčer pa sodba o tem čaka 31. marca, ko bi ji sodišče lahko tudi prepovedalo opravljanje javnih funkcij.