V memorandumu o soglasju, ki so ga v ponedeljek podpisali v glavnem mestu Walesa, so prva ministrica Severne Irske Michelle O'Neill ter prva ministra Škotske in Walesa, John Swinney in Rhun ap Iorwerth, poudarili, da bi se vlada v Londonu morala pripraviti na ustavne spremembe (beri: referendume o neodvisnosti). »Ljudem, ki nas gledajo doma in po svetu, ne bi mogli jasneje pokazati, da se čas Westminstra bliža koncu,« so zapisali. Westminster je četrt v središču Londona, kjer so sedeži britanskega parlamenta, vlade in ministrstev, tako pa na kratko rečejo tudi britanski politični ureditvi. »Nobena britanska vlada nima pravice blokirati demokracije ali spodkopavati načela, po katerem imajo naši ljudje pravico odločati o svoji prihodnosti,« so zapisali. Do tu je bila trojica soglasna. V nadaljevanju pa je priznala, da so med njimi tudi razlike. »Zavedamo se, da imajo naše stranke različne ustavne položaje in da bodo naše države vsaka zase določile svojo prihodnost na svoj način in v svojem času.«
Ne vrh voditeljev, ampak strank
Trojica memoranduma ni podpisala v funkciji šefov vlad, ampak kot voditelji svojih strank. To je posebej pomembno v primeru Severne Irske, kjer mora nacionalistična proirska republikanska stranka Sinn Fein po velikonočnem mirovnem sporazumu oblast enakopravno deliti s probritansko unionistično lojalistično stranko DUP. Zato imata prva ministrica Michelle O'Neill in njena namestnica, voditeljica stranke DUP Emma Little-Pengelly, povsem enaka pooblastila.
Emma Little-Pengelly je po podpisu memoranduma tako obtožila stranko Sinn Fein, da poskuša vlogo prve ministrice uporabljati kot politično orožje. »Biti mora zelo jasno, da je bila O'Neillova v Cardiffu kot šefinja svoje stranke in da ni podpisala ničesar v imenu Severne Irske,« se je Emma Little-Pengelly razburjala v televizijskem intervjuju samo dva dneva po vznemirjenju, ki ga je med unionističnimi politiki na Severnem Irskem sprožil Donald Trump z izjavo, da bi bila združitev Irske fantastična.
Škotski se mudi, Walesu pa ne
Nujno je tudi poudariti, da imajo od maja letos, ko je na skupščinskih volitvah v Walesu prvič zmagala nacionalistična stranka Plaid Cymru, vsi trije neangleški deli Združenega kraljestva prvič v zgodovini prve ministre, ki vodijo nacionalistične stranke, katerih cilj je neodvisnost Severne Irske, Škotske oziroma Walesa. Swinney od vseh najbolj pritiska na britansko vlado, naj dovoli drugi referendum o neodvisnosti Škotske, potem ko je na prvem leta 2014 dobrih 55 odstotkov Škotov zavrnilo samostojnost. Srečanje v Cardiffu pa je opisal kot ključni trenutek za ustavne spremembe. Tudi severnoirska prva ministrica O'Neill je pozivala britansko vlado, naj dovoli referenduma o neodvisnosti, prvi minister Walesa Ap Iorwerth pa ni želel govoriti o urniku referenduma. Do zdaj je izključeval, da bi bil ta v času aktualne valižanske skupščine, ki so jo izvolili maja letos (prihodnje volitve bodo leta 2031), in poudarjal, da se njegova vlada raje osredotoča na pridobivanje veliko večje avtonomije.
Samo fotopriložnost in medijski spektakel?
Tako prevladuje mnenje, da je bil za Severno Irsko in Wales dogodek v Cardiffu predvsem priložnost za fotografiranje in medijski spektakel, ki utegne zares koristiti samo pritisku Swinneyjeve stranke na laburistično vlado britanskega premierja Andyja Burnhama. Ta pravi, da bi o referendumih na Škotskem in Severnem Irskem (Walesa ni niti omenil) začel razmišljati, če bi o tem obstajalo jasno soglasje, ki ga po njegovem ni.
Raziskave javnega mnenja sicer kažejo, da je 57 odstotkov Škotov za drugi referendum. Trenutno jih 47 odstotkov podpira neodvisnost, 43 odstotkov ji nasprotuje, 10 odstotkov pa je neodločenih. Na Severnem Irskem naj bi bilo 36 odstotkov vprašanih za združitev z Irsko, v Walesu pa jih je za neodvisnost 26 odstotkov.
