Rover Vztrajnost je omenjeno razdaljo, dolgo približno toliko, kolikor je vožnje od Ljubljane do Brezij, zmogel v dobrih petih letih in pol, odkar je začel delovati na rdečem planetu. Povprečno se je premaknil 21,9 metra na dan, le da to ne kaže cele slike, saj pogosto stoji, raziskuje tla, fotografira in čaka ukaze z Zemlje. Vseeno je 90 odstotkov prevozil z avtomatično navigacijo, ki mu omogoča iskanje najustreznejše poti ter ogibanje skalam.
Padel je tudi rekord astronavtov na Luni
Geolog na šestih kolesih, kot mu rečejo, je s tem postavil sploh absolutni rekord vožnje po drugih nebesnih telesih. Presegel je denimo razdaljo, ki so jo ameriški astronavti v vozilih zmogli na Luni. Najdlje sta se tam vozila astronavta Apolla 17, Gene Cernan in Harrison Schmitt, ki sta leta 1972 v treh vožnjah skupno zmogla 35,9 kilometra razdalje.
Ta dosežek je potem leta 1973 preseglo sovjetsko robotsko vozilo Lunohod 2, ki so ga upravljali z Zemlje in je na Luni premagalo razdaljo 39 kilometrov. Zadnji rekorder pa je bil Nasin rover Opportunity (Priložnost), ki je v skoraj petnajstih letih na Marsu prevozil 45,16 kilometra. Po peščenih viharjih leta 2018 se Zemlji ni več oglasil.
Iskanje sledov življenja v kraterju Jezero
Rover Vztrajnost je tako dakeč presegel prvotne načrte, ki so predvideli do 20 kilometrov vožnje. »Čast je delati z roverjem zdaj, ko je tehnologija napredovala do te mere, da so takšne vožnje po Marsu postale rutina,« je dejal Steven Lee, vodja projektov v Nasinem laboratoriju v Južni Kaliforniji. Še boljša novica za ameriško vesoljsko agencijo pa je ta, da vsi sistemi mobilnosti roverja še naprej delujejo brezhibno, zato »pričakujemo, da bo rover Vztrajnost rekorde podiral še dolga leta,« je dodal Lee.
Samo premagovanje razdalj sicer ni njegovo osnovno poslanstvo, ampak je samo zahteven nujni del raziskovanja Marsovega kraterja Jezero (poimenovan je po kraju v Bosni in Hercegovini). Tega so za mesto pristanka izbrali zato, ker naj bi bilo tam nekoč jezero, kjer je morda obstajalo življenje, rover pa išče strukture, ki bi lahko vsebovale dokaze. Ni sicer opremljen z inštrumenti, ki bi to lahko potrdili, zato pa pridno zbira zanimive geološke vzorce kamnin in prsti, jih spravlja v 38 majhnih titanovih posod velikosti svinčnika in jih pušča na površju planeta za bodočo misijo, ki bo namenjena prevozu teh vzorcev na Zemljo in bi bila eden največjih projektov Nase sploh.
Ker pa bi stala deset milijard dolarjev, ji zdaj slabo kaže. Nasa in Evropska vesoljska agencija sta jo pripravljali skupaj, letos pa jo je ameriška vlada črtala, podobno kot druge robotske misije v osončju. Denar je prelila v misijo vračanja človeka na Luno leta 2028, ki ima prednost pred vsemi drugimi, tudi zaradi tekme s Kitajsko.
Tako pa bi se znalo zgoditi, da bi vzorce tal rdečega planeta na Zemljo prva pripeljala prav slednja. S tem ciljem namreč Kitajska pripravlja misijo Tianwen-3, ciljni datum vrnitve na Zemljo pa je trenutno leto 2031. Izkušnje kitajska vesoljska agencija CNSA že ima, saj je v tem desetletju na Zemljo dvakrat uspešno pripeljala vzorce Luninih tal, prvič sploh tudi z njene oddaljene strani.
Ne glede na finančno dogajanje na Zemlji Rover vztrajnost nadaljuje svoje poslanstvo. Trenutno nabira nove metre na zahodnem robu kraterja Jezero, ki se imenuje Lac de Charmes (po jezeru v Franciji). Tam so morda najstarejši kamni in tla, kar jih je človeštvo kdaj raziskovalo, navaja Nasa, saj so podobni na Zemlji že davno izginili zaradi erozije in premika tektonskih plošč (Mars jih nima). Nasa upa, da bodo tam našli sledove starodavnih hidrotermalnih sistemov.
