Običajno v času od oktobra do januarja New Delhi zaradi hladnejših temperatur in pomanjkanja vetra dosega najvišje vrednosti onesnaženosti v letu. Poleg gostega cestnega prometa in industrijskega onesnaženja k temu prispeva tudi obsežno sežiganje poljskih ostankov, kot so strnišča, v kmetijskih regijah severne Indije, kjer se kmetje zatekajo k tej praksi zaradi hitrega čiščenja zemlje. Meteorologi opozarjajo, da nizka vidljivost zaradi smoga vpliva tudi na letališke operacije v severni Indiji, kjer se vidljivost na več kot desetih letališčih pogosto zniža pod 1000 metrov.
Lokalne oblasti so se zavezale k različnim ukrepom za izboljšanje stanja, vendar ti pogosto naletijo na finančne in tehnične ovire. Po podatkih neodvisnih okoljskih organizacij, kot je Center for Science and Environment, bi večina najnujnejših ukrepov, ki vključujejo izboljšanje javnega prevoza in zmanjšanje uporabe premoga v elektrarnah, zahtevala obsežne naložbe, ki jih proračun mestne vlade ne more pokriti.
Ozadje problema je dodatno pojasnilo tudi poročilo New York Timesa, ki ugotavlja, da težave onesnaženja zrakov vključujejo tudi sežigalnice smeti na mestnih obrobjih. Te naprave v zrak sproščajo hlape težkih kovin, ki prispevajo k širšemu okoljskemu problemu. V času povečanega onesnaženja mnogi prebivalci poročajo o težavah z dihanjem, še posebej starejši in ljudje z obstoječimi zdravstvenimi težavami, ki smog opisujejo kot »neprestano izpostavljenost cigaretnemu dimu.« Zaradi gospodarskih ovir si večina prebivalcev ne more privoščiti filtrov za zrak ali ustrezne zaščite, kar stanje dodatno poslabšuje.
Potreba po dolgoročnem in trajnostnem pristopu k reševanju onesnaženja zraka v Delhiju je ključna, saj zdravstvene posledice postajajo vse bolj očitne. Podatki mednarodnih okoljskih organizacij in državnih uradov za kakovost zraka, kot so IQAir, Center for Science and Environment in The New York Times, redno poudarjajo, da je nujno omejiti onesnaženost za zaščito zdravja več kot 30 milijonov prebivalcev mesta in njegovih predmestij.
