Evelyn Zupke, posebna predstavnica za žrtve NDR v nemškem parlamentu, se je na odločitev Ikee odzvala: »Zaveza Ikee, da bo podprla sklad za pomoč žrtvam, je izraz odgovornega pristopa k soočanju s temnimi poglavji v zgodovini podjetja. Ne moremo razveljaviti tega, kar so morali zaporniki pretrpeti v zaporih NDR, lahko pa z njimi danes ravnamo spoštljivo in jih podpremo.«

Razkritja, da so zaporniki v Nemčiji med hladno vojno prisilno izdelovali pohištvo za Ikeo, so se v švedskih in nemških medijih pojavila že pred več kot desetletjem. Ikea je v luči razkritij sprožila neodvisno preiskavo, ki jo je izvedlo revizijsko podjetje Ernst & Young. Potrdila je, da so zaporniki pohištvo za Ikeo izdelovali še v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poročilo je pokazalo tudi, da so se tedanji predstavniki Ikee verjetno tega zavedali.

Nekdanjo Vzhodno Nemčijo je od leta 1949 do 1990 okupirala Sovjetska zveza, ki je vzpostavila komunistično državo, znano kot Nemška demokratična republika ali NDR. Deset tisoče njenih zapornikov je bilo prisiljenih v tovarniško delo, kar je Vzhodno Nemčijo postavilo na zemljevid držav s poceni delovno silo za velika zahodna podjetja.

Nekdanji predsednik Nemškega združenja žrtev komunističnega nasilja Rainer Wagner je leta 2012 opozoril, da je Ikea »le vrh ledene gore« zahodnega izkoriščanja prisilnega dela v Vzhodni Nemčiji. Podjetja je pozval, naj nekdanjim zapornikom, ki še vedno nosijo psihološke posledice zapora in prisilnega dela, nakažejo odškodnine.