Ko se je Herbert Kickl v nedeljo zvečer veselil, da je njegovim svobodnjakom (FPÖ) uspelo postati najmočnejša politična sila v Avstriji, se je v nekaj mesecih veselil že drugega volilnega uspeha. Nevsakdanje podobe smejočega se Kickla, ki v vlogi predsednika skrajno desne, ksenofobne in populistične stranke velja za avtokratskega voditelja ostrega jezika in redkega izkazovanja čustev, so po junijski zmagi FPÖ na evropskih volitvah že drugič zajele medijsko krajino. To je tisti prostor, za katerega Kickl pravi, da ga je treba očistiti, saj da gre za sistemske medije. Kot vsak pravi skrajno desni populist bi javni televiziji odrezal naročnino, kajti Kickl kljub vzpostavljanju lastnega strankarskega medijskega prostora vendarle ve, da javna televizija še ni državna.

Kritičnih medijev ne mara že iz svojih časov pred dobrimi šestimi leti, ko je v drugi vladi Ljudske stranke (ÖVP) in svobodnjakov pod takratnim kanclerjem Sebastianom Kurzem vodil notranji resor, kjer se je – kako bi za ministra ostrega jezika sploh lahko drugače – zapletel v vojno s kritičnimi mediji. Kdor je kritično poročal o ministru, ne bi dobil informacij o delu policije ali ministrstva, se je glasila okrožnica, ki seveda ni ostala interne narave. Pričarala pa je svetove o razmišljanju danes 55-letnega Kickla, ki si želi postati kancler, a se mu ta želja zaradi njegovih velikih napadov na druge stranke, pa tudi zaradi predsednika republike Alexandra Van der Bellna, ki ga je Kickl imenoval za »mumijo iz Hofburga, ki tam že leta leži v budni komi«, verjetno ne bo izpolnila. »Je najbolj grob politik v državi. S takšnim govorjenjem diskreditira tiste, ki mislijo drugače,« ga opisuje novinarka Falterja Nina Horaczek, ki že vrsto let spremlja Kickla, skrajno desnico in njihove dezinformacijske kampanje in je zaradi tega vedno znova deležna pogroma na politično dobro orkestriranih spletnih omrežjih.

Teorije zarote kot politično orodje

Glede na zadnja dva volilna uspeha Herbert Kickl s svojimi svobodnjaki sodi med najuspešnejše evropske skrajno desne populistične stranke. Da je FPÖ pripeljal do tega položaja, je bilo po letu 2019 potrebnega veliko dela. Po takratni aferi Ibiza, kjer so vodjo FPÖ Heinza-Christiana Stracheja ujeli v dogovarjanjih za politično podporo pri pridobivanju poslov v zameno za nakazila stranki, je razpadla modro-turkizna koalicija. Kickl je odletel kot notranji minister in se po razrešitvi od predsednika države vrnil v poslanske klopi, od koder je dve leti spremljal poskuse stabilizacije stranke Norberta Hoferja. Vmes se je z odstopom Kurza po aferi dogovarjanja vrha ÖVP o prirejenih javnomnenjskih anketah, ki so jih plačali kar iz proračuna, politika znašla v globoki krizi zaupanja avstrijske javnosti. Kickl, ki se je dve leti pozneje zavihtel na vrh stranke, ki so jo ustanovili nekdanji pripadniki SS in nacisti, je kot dolgoletni strateg Jörga Haiderja in Heinza-Christiana Stracheja te okoliščine znal izkoristiti sebi v prid.

Na pogorišču javnega zaupanja v politiko in za populiste najboljšem humusu druge za drugo nizajočih se kriz se je odločil že tako skrajno desno stranko še bolj radikalizirati. Če so se njegovi predhodniki politično bohotili predvsem s soji žarometov in medijske pozornosti, je Kickl razumel, da mora za zmago na volitvah ponuditi nekaj več. Začel je z ostro sistemsko kritiko vlade, v katero je puščice usmeril zaradi obveznega cepljenja. Koronakriza je postala njegova največja priložnost za zbiranje volilnih točk. S širjenjem teorij zarot, da za koronavirusom stoji načrt političnih elit, da bi evropsko prebivalstvo zamenjali z migranti, je povezal svoji dve najljubši temi širjenja dezinformacij za pridobivanje politične podpore. Kovid je posledica »plandemije«, je rohnel, zavračal cepljenje in nošenje mask.

Kritika koronaukrepov je postala eden njegovih največjih uspehov. Tem je dodal še druge teorije zarote, pomešane z nacionalsocialističnim jezikom. Rad govori tudi o podnebnih spremembah in o soočanju z njimi, za kar da ljudje s tako imenovano podnebno diktaturo plačujejo najvišjo ceno. Na čustva zaradi praznih denarnic igra tudi, ko – podobno kot madžarski premier Viktor Orban, ki je njegov velik vzornik – zavrača sankcije proti Rusiji, saj da te škodujejo evropskemu prebivalstvu. Provokacije so njegov način vodenja politik. Teh se ni priučil šele v volilni kampanji. Vešč jih je bil že med vodenjem notranjega ministrstva, ko je z nacionalsocialističnim jezikom dejal, da bi migrante morali »skoncentrirati na določenih mestih«, kasneje pa je zavračal namige, da je s tem mislil koncentracijska taborišča. Če se lahko z iredentističnimi stališči strinja, v njih ne vidi nič slabega, pravi. Iredentistov seveda ne opisuje kot skrajneže, temveč kot nevladno organizacijo. Je zagovornik remigracije, vračanja azilantov v njihove domovine. In seveda želi Avstrijo spremeniti v utrdbo, kjer ne bi bilo več prostora za nove prosilce za azil. Je zagovornik sistemskih sprememb v avstrijski politiki. Glede na to, da je prepričan, da »mora pravo slediti politiki, in ne politika pravu«, se gre njegovega morebitnega vodenja države odkrito bati.

Kalil se je pod Haiderjem

Kickl je odraščal v preprosti delavski in precej apolitični družini na Koroškem, v enem od tamkajšnjih rdečih revirjev. Ko je prišel na študij na Dunaj, kjer so se mu sicer v srce zasidrali predvsem desni razlagalci Heglovih teorij, se je po zavračanju libertarnega univerzitetnega vzdušja začel spogledovati s skrajno desnimi političnimi stališči. Po študiju je zaprosil za delo v FPÖ, kjer je bil sprva »deček za vse«. Zaradi veščega pisanja in svojega razmišljanja se je po kadrovski lestvi stranke hitro vzpenjal, tudi zato, ker je bila razpoložljivost obetajočih kadrov kar pičla. S pisanjem protiislamskih in z domačijskimi toni nastrojenih govorov Jörgu Haiderju se je hitro proslavil kot eden od strategov iz ozadja. Stranki pa je ostal zvest, tudi ko se je Haider s svojo frakcijo leta 2005 ločil od FPÖ in ustanovil stranko Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZÖ). Od takrat ga je bilo mogoče najti na več vodstvenih funkcijah v FPÖ. Takratna prva leta 21. stoletja so bila sicer čas, ko je Kickl, še preden je domačijska politika Donalda Trumpa dobila globalno veljavo, vračanje k domovini vnesel v programe FPÖ.

Če je Kickl še ob vstopu k svobodnjakom veljal za družabnega, ki rad spije tudi kakšno pivo več, se ga je sedaj oprijela avreola asketa. Triatlon in hoja v gore sta ljubezen poročenega politika, ki ima sina in živi na obrobju Dunaja. Veliko o Kicklovi zadržanosti, lastnosti, ki je sicer v svojih javnih nastopih ravno ne kaže, pove dejstvo o njegovi poroki. Ko sta si s Petro, pravnico v državnem tožilstvu, po dolgoletnem koruzništvu dahnila da, sta bila na poroki sama. Za ženo premore same lepe besede: od tega, da ga je celotno politično kariero podpirala in pogosto prevzela skrb za zdaj odraslega sina, ki se prav tako podaja v pravniške vode, do tega, da je še vedno njegova modna svetovalka.

Kakšne nasvete v teh dneh po volilni zmagi dobiva avtokratski predsednik stranke, ki bi rad Evropi izpulil nekaj pristojnosti in tako na račun skupnostnega principa okrepil nacionalne države, ta čas ni znano. Ve pa se, da Ljudska stranka s Kicklom kot kanclerjem ne bo šla v novo modro-turkizno koalicijo. Če Kickl zniža svoje ambicije, se utegnejo odpreti poti tretji desno-desni vladi v Avstriji. Ne glede na ta razplet pa se je druga avstrijska republika minulo nedeljo močno spremenila.