Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo morala nova britanska laburistična vlada soočiti s starim problemom, orjaškim dolgom in vsemi drugimi težavami orjaške družbe Thames Water, ki je bila že junija 2023 na pragu bankrota. Aprila letos naj bi celo prejšnja konservativna vlada začela pripravljati načrt za začasno nacionalizacijo Thames Water, ki z vodo oskrbuje 16 milijonov strank, več kot četrtino prebivalstva Anglije, ki bi v najhujšem primeru utegnili začasno ostati brez vode. Gre za 2,5 milijarde litrov pitne vode na dan. Poleg tega Thames Water, ki ima monopol v levjem delu Londona in velikih delih Anglije, prečisti 4,6 milijarde litrov odpadne vode na dan. Njegova prva predhodnica je bila družba New River Company, ki je nastala že leta 1609.
Lastniki so daleč proč, v tujini
Thames Water pa tudi druge britanske zasebne vodovodno-kanalizacijske družbe so najboljše opozorilo o tem, kako velika norost je privatizacija vode in kanalizacije. V številnih državah so upravljanje vodnega gospodarstva prepustili zasebnim družbam za določen čas, od deset do 25 let, Anglija in Wales pa sta edina dela sveta s povsem privatiziranim vodnim in kanalizacijskim gospodarstvom. Na Škotskem in Severnem Irskem je ostalo v državnih rokah in deluje veliko bolje, voda pa je cenejša. Lastniki angleškega in valižanskega vodovoda in kanalizacije so daleč od Otoka, v državah, kot so Kanada, Kitajska in Malezija. Med delničarji Thames Water so štirje veliki tuji pokojninski skladi in štiri tuji investicijski skladi, ki imajo v lasti 90 odstotkov delnic. Že leta in leta so družbo kritizirali zaradi izplačevanja velikodušnih dividend, ki jih je financirala z vse večjim zadolževanjem, pa tudi zaradi zanemarjanja vzdrževanja in posodabljanja zastarele infrastrukture, ki vsepovsod pušča (vsak teden popravljajo okoli 1400 puščanj), ter onesnaževanja okolja, zaradi katerega jo pogosto kazensko preganjajo in kaznujejo z milijonskimi globami.
Vodo bi podražili za 59 odstotkov
Uprava družbe trdi, da se lahko iz finančne krize reši samo s strah vzbujajočo 59-odstotno podražitvijo oskrbe z vodo v prihodnjih petih letih (2025–2030), ki jo že zahtevajo od pristojnega regulatorja Ofwata. Ob privatizaciji te orjaške družbe leta 1989, ko je vladala globalna desničarska in privatizacijska ikona Margaret Thatcher, ta ni imela niti centa dolga. Kljub astronomskemu dolgu njeni vodilni ohranjajo astronomske plače. Najnovejši generalni direktor ima 2.748.000 evrov letne plače. Kako je Thames Water ustvaril več kot 15,5 milijarde evrov dolga, kar je po mnenju poznavalcev 80 odstotkov vrednosti družbe? S stalnim neodgovornim zadolževanjem. To je poganjal pohlep bogatih delničarjev, ki so leto za letom dobivali visoke dividende, medtem ko je Thames Water zanemaril vzdrževanje in posodabljanje vodovodne in kanalizacijske infrastrukture. Zaradi njene zastarelosti in puščanja izgubijo več kot 600 milijonov litrov vode na dan.
Za 240 milijonov evrov dividend v petih letih
Pa to ni njen edini greh, saj je tudi eden od vodilnih onesnaževalcev okolja. V zadnjih štirih letih ga je onesnažila z 72 milijardami litrov neobdelanih odplak, kar je okoljski kriminal. Od leta 2017 do začetka leta 2024 je moralo zaradi onesnaževanja okolja plačati skoraj 24 milijonov evrov denarnih kazni. Krivdo vedno pripisuje prelivom, ki naj bi jih povzročali močan dež in nevihte. Thames Water že dolgo obljublja, da bo posodobil več kot 250 čistilnih naprav in kanalizacijski sistem. Pa tega ne stori. Prednost imajo glavni delničarji. Thames Water trdi, da zunanjim delničarjem ni izplačal dividend že od leta 2017, kar je sprenevedanje. Tega res niso počeli direktno, ampak prek drugih podjetij, ki so pod streho te družbe. Prek teh so delničarjem v zadnjih petih letih izplačali za skoraj 240 milijonov evrov dividend. Zaradi podobne politike so zadolžena tudi druga zasebna vodovodno-kanalizacijska podjetja. Po podatkih regulatorja Ofwata je skupni dolg tega sektorja lani dosegel več kot 72 milijard evrov. Šest od skupno enajstih podjetij je v rokah tujih investitorjev iz različnih držav. Pri Thames Water pa ne gre samo za 15,5 milijarde evrov astronomskega dolga, ampak tudi nujna popravila in posodobitev infrastrukture, ki bodo nanesla do 30 milijard evrov.
Laburistična vlada Keira Starmerja ne bo imela druge izbire kot najmanj začasno nacionalizacijo te družbe, ki bo britanske davkoplačevalce stala 45,5 milijarde evrov. Zakaj že? Zaradi bogatenja pohlepnih tujih lastnikov, ki so se v 35 letih po privatizaciji omastili z blizu devetimi milijardami evrov.
